Salman Rushdie (1947) je angleški pisatelj indijskega rodu, ki že dolga leta živi v ZDA. To je stavek, ki o njem pove več, kot se zdi na prvi pogled, saj razkriva človeka, ki nima doma v prvotnem pomenu besede in je torej značilen predstavnik vse večjega števila danes živečih ljudi. Oblikovala so ga torej različna okolja, vendar je bil kljub velikim težavam, ki nujno sodijo k temu, sposoben težave preseči in postati eden velikih angleških pripovednikov dvajsetega stoletja. Nemajhen dosežek, če samo mimogrede ošinemo izjemno vrsto njegovih sodobnikov, pa je še toliko večji, ker ga utrjuje z izjemnim občutkom za jezik in fantastično imaginacijo. Vedno je z velikim veseljem govoril o 1001 noči kot sprožilcu njegovega navdušenja za literaturo in pripovedništvo vseh vrst. Še posebej filmsko, beri bollywoodsko, o katerem je tudi pogosto pisal in govoril. Pravzaprav za njegovo postmodernistično pisanje, za njegov magični realizem, ki naj bi ga »pobral« pri kolumbijskem pisatelju Gabrielu Garcii Marquezu in njegovem romanu Sto let samote, nekateri poznavalci pravijo, da izvira ravno iz pripovedi 1001 noči, ki naj bi začele nastajati pred približno dvanajstimi (!) stoletji, po arabski osvojitvi dobršnega dela Španije pa so postale tudi del njene kulturne dediščine. Njihov vpliv je nato bogatil razvoj fantastične literature, od tam dalje pa je prišel tudi do Marqueza, argentinskega besednega mojstra Jorgeja Luisa Borgesa in italijanskega pisatelja Itala Calvina, čigar občudovalec je Rushdie.

Toda na Rushdiejevo eklektično, mnogoglasno in živopisno pisanje so vplivali tudi čisto drugi pisateljski glasovi. Na primer Henry Fielding s Tomom Jonesom, Jonathan Swift z Guliverjem in Lawrence Stern s Tristamom Shandyjem, torej trije izjemno pomembni angleški literarni ustvarjalci, ki predstavljajo trdne temelje angleške književnosti, prav tako pa tudi Charles Dickens s svojim socialnim realizmom in grotesknostjo ter ruski pisatelj Nikolaj Gogolj. Če k temu dodamo še dva modernistična pisatelja, Jamesa Joycea in Franza Kafko, dobimo izjemno, lahko bi rekli eksplozivno mešanico, ki bi skoraj morala učinkovati.

In tudi je. Ne sicer takoj, kajti prvi roman Grimus (1975) je doživel hladen sprejem, zato pa je z naslednjim, Otroci polnoči (1981), dosegel ne le množico bralcev, ampak pobiral tudi nagrade in priznanja stanovskih kolegov. To izjemno knjigo o Indiji je nadaljeval z romanom o Pakistanu (Shame, 1983), trilogijo pa zaključil z zajetnim, a zapletenim postmodernističnim prepletom literature, zgodovine, filozofije in še česa v Satanskih stihih (1988), ki vsaj na prvi pogled govorijo o izseljenstvu in transformacijah. Čeprav je za posamezne dele knjige mogoče reči, da so napisani v jezikovno in vsebinsko izbrušenem slogu, tako polnem skritih pomenov pa namigov na resnične dogodke, ljudi in kraje, da jih v celoti najbrž pozna samo avtor, je mogoče reči tudi, da ima bralec občutek, kot da se v mogočnem ustroju romana skriva konstrukcijska napaka. Kot da bi avtor skušal hkrati povedati preveč stvari, kot da mu množice likov, ki se pojavljajo in izginjajo, da bi se nato znova pojavili, ne bi u spelo docela obvladati ali, če uporabimo avtorjeve lastne besede iz Spominov, da je vse skupaj »nekoliko štorasto«.

Takoj po izidu knjige pa so se za Rushdieja začele težave. Jezni muslimani so v Pakistanu sežgali Satanske stihe, ker naj bi v njih nespoštljivo pisal o osebi, ki je sumljivo podobna preroku Mohamedu, prav tako pa tudi o Koranu, za katerega muslimani verjamejo, da ga je navdahnil Alah, v njem pa je zapisana absolutna resnica. Če k temu dodamo še prostitutke, ki nosijo imena Mohamedovih žena in vse prej kot laskav portret imama, ki je popolnoma podoben vodji iranske islamske teokracije Homeiniju, dobimo vzroke in povode, zakaj je Homeini pozval vse verne muslimane, naj se potrudijo izvršiti fatvo oziroma smrtno obsodbo, ki jo je 14. februarja 1989 izrekel za avtorja Satanskih stihov. V kakofoniji glasov, ki so drug čez drugega govorili v naslednjih dneh in mesecih, je bilo včasih komaj mogoče slišati, kaj o taki nezakoniti obsodbi menijo na eni strani muslimani vsega sveta, na drugi pa avtorjevi sodobniki in politiki zahodnega, torej demokratičnega sveta. Prav tako še danes velja, da je o romanu »modrovalo« veliko več ljudi, kot jih je zmoglo prebrati več kot nekaj deset njegovih strani, da o celoti niti ne izgubljamo besed.

Vsaj na začetku tudi ni bilo jasno, ali bo Velika Britanija, katere državljan je bil Rushdie od leta 1963, sploh kakorkoli poskrbela za njegovo varnost ali pa ga bo, kot so menili celo nekateri britanski pisatelji, prepustila samemu sebi in ga s tem pravzaprav obsodila na smrt. Na koncu je prevladal razum in prepričanje, da gre za arhetipski primer zaščite svobode izražanja; naslednjih deset let se je Rushdie pod zaščito »varnostnih timov« skrival na različnih lokacijah v Angliji in še zlasti v Londonu. Presenetljivo je, da je kljub pogostim in včasih zaradi nuje popolnoma nepredvidenim hitrim selitvam ves ta čas tudi pisal. Pomagalo je najbrž dejstvo, da je pisanje vedno jemal kot redno službo, v kateri je v mlajših letih napisal tudi po štiri ali pet strani na dan, še danes pa se tega zelo strogo drži, samo količino je zmanjšal na štiristo do petsto besed. Pisal je torej veliko. Najprej pa je izpolnil obljubo, ki jo je že nekaj pred tem dal sinu Zafarju, ker mu je ta nekoč očital, da piše samo knjige za druge, namesto da bi napisal kakšno tudi zanj.

Tako je nastal roman Harun in morje zgodb. »Bilo je edinkrat v življenju, da je poznal skoraj vso zasnovo od začetka,« piše Rushdie v zajetni knjigi spominov z naslovom Joseph Anton. »Zgodba mu je padla v glavo kot darilo. Zafarju je pripovedoval zgodbe, medtem ko se je fant zvečer kopal, zgodbice za kopel namesto za lahko noč. Tam so bile živalce iz sandalovine in barčice šikara iz Kašmirja, ki so plavale v kopeli, in morje zgodb se je rodilo tam oziroma morda prerodilo. Izvirno morje zgodb je mogoče najti v naslovu stare sanskrtske knjige. V enajstem stoletju je Šaivite Baraham, imenovan Somadeva, v Kašmirju zbral gigantski kompendij zgodb, naslovljen Kathasaritsagara. Katha pomeni zgodbo, sarit so tokovi in sagara je morje ali ocean … Medtem ko se je Zafar kopal, je njegov oče vzel lonček, ga potopil v vodo za kopanje in se pretvarjal, da pije in da je našel zgodbo za pripovedovanje … Tam bo pripovedovalec zgodb, ki je izgubil dar govora, potem ko ga je žena zapustila, njegov sin pa bo odpotoval do vira vseh zgodb, da bi odkril, kako naj obnovi očetov dar. Edini del njegovega prvotnega videnja, ki se je ob pripovedovanju spremenil, je bil konec. Najprej je menil, da je to lahko 'sodobna' knjiga, v kateri razbita družina ostane razbita, fant pa se na to navadi … Toda oblika zgodbe je zahtevala, da je tisto, kar je na začetku razbito, na koncu celo. Treba je bilo najti srečen konec in strinjal se je s seboj, da ga je pripravljen poiskati. Zadnje čase se je začel izjemno zanimati za srečne konce.«

Knjiga ni takoj stekla, četudi je imel zgodbo. Hrup nevihte onstran oken je bil v hišici preglasen, modrostni zobje so ga boleli in izkazalo se je, da je težko najti jezik za knjigo. Napačno je začenjal – preveč otročje, preveč odraslo – in ton glasu, ki ga je potreboval, se mu je izmikal. Nekaj mesecev je trajalo, preden je napisal besede, ki so odklenile skrivnost. 'V deželi Alifbej je bilo nekoč žalostno mesto, najbolj žalostno od vseh mest, mesto, ki je bilo tako strahotno žalostno, da je pozabilo svoje ime. Stalo je ob žalobnem morju, polnem čemernih rib …

Harun in morje zgodb je Rushdiejeva najbolj svetla, vesela knjiga, polna besednih igric, ironičnih zasukov in pomenljivih imen, ki na duhovit način prepleta pripovedna izročila že dolgo razdeljene indijske podceline in ustvari nekaj novega, enkratnega in zabavnega, čeprav seveda ne manjka niti mračnejših podtonov. Knjiga se je takoj prijela, doživela odrsko postavitev v Londonu, medtem ko so jo v Ameriki predelali v muzikal.

Po dobrem desetletju skrivanja, ki strogo in bolj znosno, se je Rushdie na prelomu tisočletja preselil v New York, ker je spoznal, da mu ponuja več anonimnosti in možnosti za neovirano življenje. Leta 2012 je objavil obsežno knjigo spominov z naslovom Joseph Anton, v kateri je podrobno opisal zlasti leta skrivanja po fatvi, ko je živel pod izmišljenim imenom, ki si ga je nadel po imenih svojih najljubših pisateljev, Josepha Conrada in Antona Čehova. Iz knjige izvemo, da je navkljub skrivanju živel zelo polno družabno in tudi ljubezensko življenje, v katerem ni manjkalo druženj z najslavnejšimi svetovnimi umetniki, intelektualci in politiki.

Žal se je lani poleti izkazalo, da je roka fatve, izrečene pred več kot štiridesetimi leti, še vedno zelo dolga. Med predavanjem v ameriški Chautauqui ga je napadel moški z nožem in ga večkrat zabodel. Rushdie je ostal slep na eno oko in z ohromljeno roko, vendar še naprej ustvarja in ostaja eden najbolj doslednih zagovornikov svobode izražanja.