Primorski melos ima na celini prizvok bistrosti (intervju)

Katere so po vašem mnenju najbolj aktualne teme, ki jim je morda vredno nameniti posebno pozornost in lahko tudi pritegnejo občinstvo?

V komediji so vselej prisotne teme, ki govorijo o moško-ženskih odnosih in težavah, povezanih s tem odnosom. V svetu je zelo aktualna tudi tema o odnosih med starši in otroci. O tem se danes veliko piše, morda tudi zato, ker so pišoči dramatiki veliko mlajši, kot so bili nekoč. Predlani smo recimo z režiserko Neni Delmestre uprizorili predstavo Podžig, ki je bila na Nizozemskem nagrajena kot najboljša drama in govori prav o teh odnosih. Tudi naslednjo sezono bomo uprizorili tekst na podobno tematiko, predvsem zato, ker menim, da je danes velika težava prav v tem, da so starši in otroci postali prijatelji ali neprijatelji. Nekaj se je zgodilo, da avtoritarne vzgoje in starša kot osebe, ki bi imel avtoriteto in bil vzor, ni več. Morda je do tega prišlo tudi zaradi grozljive potrošniške potrebe po ohranjanju večne mladosti, s čimer so se nekateri odnosi praktično ukinili. Menim, da je to zelo aktualna tematika.

Kaj pa socialna tematika?

Da, seveda, to, ogroženost, bedo in stisko, dejansko živimo. Dejstvo je, da v nekem ugodnem času in konjunkturi, ko vse poteka relativno normalno, lahko tekst na to tematiko deluje kot neke vrste opozorilo. Toda ko socialni problemi postanejo realnost, se ljudje pogosto odvrnejo od takšnih tem. Pričakujem, da bomo v kratkem igrali besedila, ki bodo spregovorila o razčlovečenju družbe, o neki moralni dilemi ljudi, ki imajo denar ali pozicijo...

V to smer je šel nedavno uprizorjeni George Dandin. Kot ste pred premiero povedali na novinarski konferenci, ste v letošnji gledališki sezoni posebno pozornost namenili prav moškim, ki jih na nek način vodijo čustva in se danes zato težko znajdejo?

Da, gre za moške, ki vodijo naš svet in vendar imajo prav tako čustva. Po mojem mnenju pa še nismo v času, ko bi ta svet začele voditi ženske, mislim na tiste, ki naj bi prišle potem, ko bo potrebno svet samo še obvarovati ter ohraniti.

Kakšna je po vašem mnenju vloga gledališča danes?

Menim, da gledališče lahko z emocijo v ljudeh vzbudi neko sočutje, v tem je namreč najmočnejše. Ne bom govorila o katarzi, ker so ljudje danes že preveč distancirani. Obrambnih emocionalnih mehanizmov, s katerimi se ohranjamo pri močeh, imamo vse več. Čeprav menim, da bo na nivoju naroda katarza potrebna (smeh). Ni bogokletno, če rečem, da gledališče res ni za vse ljudi, tako kot tudi berejo ne vsi. Bolj kot razvijaš svoj miselni in domišljijski svet, bolj si občutljiv tudi za detajle in različne estetike, znaš prepoznati in kar prepoznaš, znaš ceniti, seveda če prepoznavaš v tem znanje. Če pa to vzameš kot neke vrste duhovni "junk food", je pač tako, nič ni narobe.

Je bilo na Obali oziroma v Kopru na nek način potrebno vzgojiti ali zgraditi gledališko občinstvo, morda ker ni dovolj močne tradicije?

Gradi se ves čas, ampak menim, da je v Ljubljani, našem centru, situacija enaka. Razlika je le v tem, da je tam več ljudi in je odstotek večji, tudi abonmajev, tudi razmišljanje je podobno. Ljudje bi se danes radi sprostili, se družili in doživeli nek socialni stik, radi bi videli igralce, ponavadi tiste, ki jih vidijo na televiziji, in to je potrebno razumeti.

Če se ob tem za trenutek dotakneva danes precej aktualnega spleta in socialnih omrežij. Opazimo lahko, da se ljudje pogosteje odzovejo na lahkotne teme, tiste težje, morda nekoliko poglobljene tematike, pa radi prezrejo. Vemo, da so tudi v gledališču uspešno najbolj prodajne komedije. Zakaj? Gre za plehkost, ali je mogoče ključ tudi v tem, da v času, ko imajo ljudje kup vsakodnevnih težav, komedija za razliko od drugih žanrov poleg zabave ponuja nek optimističen pogled na prihodnost, morda vliva upanje na pozitivno rešitev?

Pri težjih, globljih temah je potrebno razmišljati in ne samo to, potrebno je razpolagati s podatki. Če si brez podatkov, težko razmišljaš. Prepričana sem, da komedija ravno tako spregovori o problemih, kot to stori drama, tragedij se danes niti ne piše več. Komedija osvetljuje problem, le da vzpostavi distanco, problem razgali ter istočasno osmeši in s tem, ko ga osmeši, dobi občinstvo občutek, da ga obvlada in se temu lahko samo še smeji. To isto bi skozi dramo delovalo drugače in bi se nam zdelo malo "zateženo". Takrat bi bil namreč problem tisti, ki bi nas tlačil in težil. V komediji pa smo mi močnejši od njega, to seveda posledično vliva tudi optimizem.

Torej lahko gledališče publiko na nek način "prinese naokrog", da skozi smeh razmišlja?

Lahko tudi tako rečemo, čeprav iskreno povedano mislim, da v teatru ljudi težko prinašaš naokrog, zaradi tega, ker je na odru le živ človek, ki je v tistem trenutku medij. In če ni dober, je v komediji to še bolj očitno. Dejstvo je, da če se pri komediji občinstvo ne smeji, je to zelo velika bolečina. Če pa ti ob drami spiš in te na koncu žena zbudi ter vseeno ploskaš, je uspeh ali neuspeh težje opredeliti.

Znani italijanski gledališki igralec in režiser, ustanovitelj gledališkega studia, kjer se kujejo mladi gledališki igralci, Gigi Proietti, je nekoč dejal: "Naj živi gledališče, kjer je vse zaigrano, pa vendar ni nič lažnega." Govoriva o tem?

Da, točno tako. Meni se je celo že dvakrat zgodilo, da sem videla, da je igralcu na odru fizično slabo. Dejansko začutiš človeka in čeprav gre za igro, če ti je človek blizu, prepoznaš tudi to.

Kako občinstvo na Obali sprejema povezavo z zamejstvom, je obisk večji, jih takšne predstave bolj ali manj pritegnejo?

Ljudi zanimajo igralci, Boris Kobal, Gojmir Lešnjak Gojc, Desa Muck, Lado Bizovičar... Pri nas pritegne bolj osebnost kot tema, tema zanima malo ljudi, morda naše dolgoletne abonente, ki spremljajo gledališče in razumejo, kaj je sezona, ki si ne ogledajo le ene predstave, ampak so sposobni videti tudi razvoj. Ampak teh ljudi je malo. Zelo mi je všeč, da smo vlogo narečja v gledališču postavili na profesionalen temelj. Narečje je namreč nekaj, kar ima sok in kri, energijo in toploto. In po Sloveniji smo s predstavami v narečju deležni velikega uspeha, skoraj bolj kot doma. Nam je to blizu že zaradi commedie dell'arte in tako lahko uprizorimo tudi klasične komediografe. Občutek imam, da ima prav primorski melos na celini prizvok neke bistrosti, vsi ti "brihtni" služabniki, ki jih commedia dell'arte pelje naprej vse do Daria Foja, to so ljudje, ki so "smart".

Kakšna je identiteta koprskega gledališča, kako ga vidite, v kakšno smer naj bi šel?

Sama o tem težko govorim, ker spremljam zadevo od znotraj. Glede na pretekle izkušnje tudi z vodenjem novogoriškega gledališča pa sem ugotovila, kaj ni dobro. Res je, da je naporno in grozno postavljati na noge gledališče in ga učiti hoditi ter ga potem tudi pustiti, toda to je še vedno lažje kot priti v nek sistem, ki se je gradil vrsto let. Sistem se namreč vedno gradi na ljudeh, to potem postane služba in to službo nato dobijo drugi ljudje. Lahko dobiš občutek, da so to na koncu le še tradicionalne službe. Zato sem želela ustvariti gledališče, zaradi omejenih sredstev je to lahko samo majhno gledališče, z ekipo, ki bo imela pravo mero. To se mi zdi ključno za Koper. Če bo ekipa premajhna, jo bo "požrlo", ker ne bo uspela pokriti vseh segmentov, otrok, mladostnikov, študentov, odrasle publike in upokojencev, ki so večinski del naših abonentov. Če bo ekipa prevelika, pa bo gledališče kot sistem razpadlo, ker ne bo imelo zagona, ampak bo delalo po inerciji, ki si je tako mlad teater ne more privoščiti.

Kako je s sodelovanjem z ostalimi gledališči na tem območju, kakšni so načrti?

To povezovanje je sedaj v obliki trojčka vzpostavljeno (Koper, Gorica, Trst), koprodukcije smo imeli že prej, kar ni vedno posrečeno, ampak je v osnovi dobro. Ena od prvih naših zavez sedaj je uresničitev izvedbe nagrade tantadruj, ki jo bodo letos prvič 12. maja podelili najprej v Trstu, naslednje leto v Novi Gorici in nato v Kopru. Dejstvo je, da pokrivamo in ustvarjamo v skupnem kulturnem prostoru in imamo podobne, a hkrati tudi različne naloge. Nova Gorica je nacionalno gledališče in ima drugačne naloge kot mi, hkrati pa ima tudi cilj, da v gledališče privablja občinstvo in mu služi, ne le na nacionalni ravni. Koper je mestno gledališče, toda vseeno zelo veliko gostujemo. Morda najbolj živimo od prodaje predstav. Trst mora ohranjati slovensko identiteto. Sedaj smo se obvezali, da bomo naslednje leto imeli abonma, poimenovan po nagradi, v katerem bodo nagrajene predstave igrale v vseh treh gledališčih.

Je bolj pomembno "vedeti" ali znati dobro opazovati?

Menim, da si v življenju včasih opazovalec, včasih pa igralec, ni pa nujno, da je ista kronologija. Če nisi opazovalec, ne zbereš niti materije in informacije za to, da si lahko tudi igralec. Nisem pa prepričana, če je danes mogoče početi vse hkrati.

Kaj vas še preseneti v gledališču?

Vedno znova me presenetijo mladi igralci, ki kaj znajo in so disciplinirani, ki so delavni in se radi učijo. Gledališče in igralski poklic je veliko delo, česar ljudje ne vedo. Najbolj organizirani ljudje na svetu so igralci. Poleg tega pa mora biti igralec še strahovito odprt, dojemljiv.

Kako odgovarjate na razmišljanja nekaterih posameznikov, da bi se morala kultura sama financirati, češ da ni nujna za obstoj posameznika?

Ves čas govorimo, da moramo ohranjati svoj jezik in gledališče ga zelo ohranja. Torej vse, kar ohranjamo, na nek način konzerviramo, moramo ga, da ne izgine. Če izhajamo samo iz besede konzerviramo, denimo svoje običaje in navade, lahko ugotovimo, da smo mi v bistvu konzervativen narod. Ne verjamem, da se lahko popolnoma prepustimo nekemu trgu, nekemu vulgarnemu, liberalnemu početju. Vprašanje je samo, kako besedo konzervirati razumemo. Ni nujno, da je nekdo konzervativen, nekdo pa napreden. Nekdo, ki je napreden, namreč ve, da je potrebno vsebine konzervirati.