Delo, ki ga je tudi režirala Neda R. Bric, je že lani novembra doživelo premiero v Tuzli, slovensko občinstvo pa ga je prvič videlo ob slovesnem odprtju letošnjega Tedna slovenske drame, 27. marca.

»Eno leto sem posvetila problematiki bosansko slovenskih odnosov, saj življenje Bosancev v Sloveniji bolje poznam kot življenje Bosancev v Bosni,« je po slovenski krstni uprizoritvi povedala avtorica in režiserka predstave, Neda R. Bric. V njenem besedilu se prepletata dva svetova, slovenski in bošnjaški, nastal je labirint zgodb iz obeh dežel, ki iščejo stičišča in razlike. Na koncu se strnejo na isti imenovalec, na človeško intimo, ki je enaka na vseh koncih sveta. Dejstvo je, da v obeh državah živi veliko prebivalcev narodnosti druge države. V Sloveniji nosi pojem »Bosanec« prav poseben pomen, včasih slabšalen, vedno pa poln stereotipov. Vendar pa je tudi v Bosni mogoče najti presenetljivo veliko število Slovencev in njihovih potomcev, ki so v različnih časovnih obdobjih tja prihajali iz istega razloga kot Bošnjaki v Slovenijo – zaradi dela. Njihov položaj je morebiti malce boljši, vendar to ne spremeni dejstva, da so bili navsezadnje oboji emigranti, iskalci boljšega življenja.

Naslov predstave, Zrno soli, ki se v obeh jezikih napiše in razume enako, asociira na pomen imena Tuzla, saj »tuz« v turščini pomeni »sol« in hkrati opominja na znani rek »Cum grano salis« – kar pomeni, da je do vsega potrebno zavzeti neko distanco, pogledati od daleč, da lahko vidiš kar je blizu, hkrati pa je sol pradavna in večna substanca, brez katere ni življenja.

Voge v koprodukcijski predstavi upodabljajo Remira Osmanović, Midhad Kušljugić in Edis Žilić iz Narodnega pozorišta Tuzla, iz PGK pa je režiserka angažirala Petra Musevskega, Aljošo Ternovška in gosta, Damirja Avdića. Slednji nastopijo v filmu, ki ga je Bričeva sijajno povezala z odrsko predstavo, česar pa smo pri njenih umetniških projektih že vajeni.