Kristo Šagor sodi med najuspešnejše mlade nemške dramatike. Za svoja dela je prejel že številne nagrade, sodijo pa tudi med najpogosteje prikazovana na nemško govorečem področju.
Kristo je bil rojen leta 1976 v Stadtoldendorfu. Od leta 1996 dalje študira na Freie Universität Berlin nemško literaturo, gledališče in lingvistiko. Poleg tega je eno leto preživel tudi na Drama Trinity College v Dublinu na Irskem. Njegova dela so bila že velikokrat nagrajena in med drugim uprizorjena na odrih v Braunschweigu, Mannheimu, Bochumu in Berlinu. Danes se Šagor ukvarja tudi z gledališko in filmsko režijo. Leta 2000 je predstavljal Nemčijo na Interplayevem evropskem festivalu mladih dramatikov v Varšavi, poleti 2001 pa tudi na svetovnem festivalu Young Playwrights World Interplay v Avstraliji.
Kdaj in kako se je začela vaša ustvarjalna pot dramatika? Kakšna je geneza drame Prepovedano za mlajše od 16?
Pisati sem začel pri 11-ih letih, tako da pišem že vse svoje življenje, in moje življenje je tudi pisanje. Imel sem to srečo, da sem že pri 23-ih letih našel pot do založbe, ki se imenuje Theater Verlag, to je bilo leta 1999, in tako imam to veliko srečo, da že celo življenje živim od tega, kar imam najraje. Kadar pišem, takrat se potegnem v samoto, odklopim internet, telefon in pišem. Na drugi strani režiram in sem takrat v stiku z ljudmi. Tako lahko oboje kombiniram, samoto in komunikacijo in leto razporedim tako, da so obdobja različna.
Pred kratkim so izdali nek zvezek o gledaliških avtorjih starih pod 40 let in sicer v drugi najpomembnejši reviji o gledališču v Nemčiji, to je Theater der Zeit, kjer je izšel tudi članek o meni. Napisala ga je Johanna Wahl iz Oldenburga, in naslov članka je: »Dramatik ljubezni«. S tem se kar strinjam, sicer pa me malo moti, ker mi nenehno očitajo, da sem premalo političen. Rad bi povedal, da v eni izmed mojih dram nastopa neka oseba, ki riše stripe. In ona vedno pravi: »Narobe me razumejo, kot da sem neka politična striparka. V resnici pa mi gre samo za politiko srca.« Sam mislim, da so tudi te individualne zgodbe vendarle politične, saj gre za to, kako najti individualno srečo v nekem družbenem kontekstu, ki je pač tak kakršen je in ga sooblikuje tudi politika. Na eni strani so tu negativna čustva, kot so: izdaja, agresija in podobno, in potem so tu zaupanje, sprava,… na drugi strani.
Preden povem zgodovino ene od svoji dram, bom začel pri neki prejšnji zgodbi. Nekoč sem dobil nalogo, da bi nekaj napisal za bremensko gledališče Moks. To je bilo nekakšno poskusno gledališče za otroke in mladino, kjer so lahko otroci in šolarji dopoldne brezplačno obiskovali predstave. Gre za posebno vrsto gledališča, kakršnega ni nikjer drugje in seveda je to veljalo samo za otroke iz Bremna, ne pa tudi za otroke iz Spodnje Saške in okolice. Režiser Klaus Schumacher me je prosil, naj napišem igro, za katero bi angažirali mlade igralce, v njej pa naj nastopata dva moška in dve ženski, tematika pa naj bo patchwork družine. Takega naročila sicer ne bi sprejel, ampak Schumacher je bil tako karizmatična osebnost, da sem na naročilu pristal. Delati smo začeli tako, da smo improvizirali in s temi štirimi igralci poskušali različne konstelacije. Režiser Schumacher je vodil vaje, sam pa sem imel prijetno nalogo, da sem se lahko naslonil nazaj in samo opazoval, kaj počnejo. Enkrat na teden smo se dobili na nekakšni okrogli mizi in se pogovorili o odprtih vprašanjih, kje in kam lahko gremo v improvizacijah naprej. Bili smo optimistični, čeprav nismo bili najbolj zadovoljni in predzadnji dan se je res pokazala konstelacija, določili smo kdo bo oče, kdo mama, kaj bo kdo počel. Potem sem se spet umaknil na otok Lastovo, od koder prihaja moj oče in kjer ponavadi in najlaže pišem, in sem napisal to dramo.
Podobno smo ravnali pri drami Prepovedano za mlajše od 16 let, pri kateri sem želel, da bi bila konstelacija likov nekoliko drugačna, da bi bili v njej en moški in dve ženski, predvsem pa sem si želel, da bi bila klasična konstelacija moči obrnjena na glavo, da v ospredju torej ni ego moškega temveč ženske. In spet smo imeli vaje, improvizirali smo, bili smo optimistični. Rekli smo si, da bomo črpali iz dveh, če tako rečem, barvnih posod: na eni strani smo hoteli prikazati etnično identiteto, na drugi strani pa, kako je, ko postaneš 16 let star. In spet zadnji dan, se je razkrila konstelacija, kako ti dve ženski spravljata moškega ob pamet in to z nekimi lažnimi zgodbicami. To je postala gonilna sila za celotno zgodbo, ki sem jo potem napisal. Na eni strani mi je šlo pri tem za seksualno okrutnost, za erotično premoč nad drugim spolom, hkrati pa smo vseeno izhajali iz tistega, kar smo si zadali za cilj na začetku, torej etnična identiteta in teh 16 let. Zdelo se mi je, da je nastala kompleksna struktura, pri kateri je bilo zelo pomembno, da igralka ne pride na oder in reče: Jaz sem Turkinja ali Jaz sem Vzhodna Nemka in tako naprej, ampak, da so etnične pripadnosti neka podlaga, potem pa lahko govorimo o drugih stvareh.
Rečem lahko, da je drama Prepovedano za mlajše od 16 let moje najpogosteje izvajano delo, ki je doslej doživela že 15 uprizoritev.
O samih reakcijah na besedilo in uprizoritve ne vem veliko, kajti vedno pridem na premiero, mogoče potem telefoniram dramaturgu ali režiserju, potem pa gre predstava svojo pot. Ampak menim, da so reakcije večinoma pozitivne. Ob drugi uprizoritvi, leta 2004 v Mannheimu, smo delali skupaj z dijaki neke srednje šole, ki so bili prisotni na vajah, obiskovali smo jih tudi pri pouku in oni so bili potem tako imenovani premierni razred. Tokrat premiera torej ni bila nekaj, česar bi se udeležili odrasli in ne bi imela nobene povezave s procesom nastanka predstave, ampak so v dvorani sedeli sami 15- letniki in takrat sem imel občutek, da drama res funkcionira. Kajti potem, ko smo se pogovarjali o njej, so začeli analizirati in so govorili: »ja, to je bilo pa podobno kot tistemu, kar sta vidve pred pol leta počeli temu sošolcu,...«, skratka, v tem so prepoznali svoje erotične, drugačne izkušnje in zato sem bil zadovoljen. Najlepše, kar se mi lahko zgodi, je, recimo, če nek parček po predstavi odide domov, se čez pet tednov skrega in potem ona njemu očita: »ja, ti si pa že tak kot tisti Stipe tam v predstavi.« In on na to reče: »Ne, on je hotel povedat to, jaz pa hočem povedat nekaj drugega.« Mislim, da je to bistveno pri umetnosti, da nam da možnost, da izražamo lastne potrebe. Kajti nekateri so zmožni govoriti o sebi, drugi pa ne. In lahko jim damo neke modele in nek jezik, da lahko lažje govorijo o sebi.
Lahko bi povedal še anekdoto okrog neke druge moje drame: režiser, s katerim sva sodelovala v Bremnu mi je povedal neko zgodbico, jaz pa sem po njej napisal dramo, pri tem, da sem nekoliko premaknil klišeje oziroma stalne vloge, ki smo jih vajeni. Gre za istospolno usmerjeno osebo, za katero bi pač pričakovali, da je to tista bolj prijetna v igri, bolj nežna, potem pa se izkaže, da je istospolno usmerjen prav neki mačo, tisti, ki se na začetku zelo moško obnaša in je bil njegov prijatelj potem prav šokiran. »O, joj, o, joj, ta je gej, ne tisti drugi!« Skratka, neke stalno pripisane vloge sem želel premakniti in enako se dogaja tudi v tej igri, Prepovedano za mlajše od 16 let. V trenutkih, ko je Stipe glavni, nekateri fantje zaploskajo, ker je to neka stalna vloga, ki jo prepoznajo. Ko pa je bolj pasiven, ne vejo več kaj bi s to vlogo.
Ali pišete večinoma besedila za mladino?
Povedati moram, da so besedila za mladino samo tretjina mojih del. Najprej sem napisal Trojček brez Simone in ga dal založbi. To je bil tudi tekst s katerim sem založbo našel, in pravzaprav so mi oni povedali, da je to gledališka igra za mladino. Takrat sem šele izvedel, da ta kategorija sploh obstaja. Drugi moji teksti niso napisani namenoma za mladino. Napisal sem, na primer, tudi monolog neke stare gospe, ki se vozi naokrog v tretjem razredu, posluša pesmi in pleše, čeprav potem izvemo, da druge, njene partnerke, ki naj bi bila tukaj, sploh ni, - to naj bi bila nekaka nostalgija in seveda nagovarja čisto drugo publiko. Med drugim pa sem napisal tudi igro za otroke nad osmimi leti in potem sem opazil, da moram za določene igre vendarle raziskovati. Nekatere stvari so mi zelo prezentne, Prepovedano za mlajše od 16 let sem napisal, ko sem bil star okrog 20 let in takrat sem se res še počutil mladega, šola je bila blizu in bil sem eden redkih, ki je bil res zadovoljen s svojo šolo, imeli smo zelo dobre učitelje; takrat sem lahko pisal z neke bližje perspektive, zdaj pa se moram že malo pozanimati. Nekoč mi je nek mlad človek povedal: »Sem bil zvečer tako pijan, da nisem našel domov, potem pa sem poklical prijatelja po mobitelu in on me je z Google Earth-om vodil domov.« Seveda tudi sam uporabljam internet in telefon, ampak te povezave ne bi tako vzpostavil. To je način razmišljanja, tudi s pomočjo medijev, ki se hitro razvijajo, in tako opaziš, da kljub temu, da se imaš še za mladega človeka, si morda le že nekoliko dlje od te mlade generacije in včasih lahko postane mučno, če se imamo za preveč mlade, pa nismo več. Predvsem pa mislim, da gre v vseh mojih igrah za rast. In gre za to, kako se definiraš. Tudi dramaturgi mojih dram, ki niso za mladino, so mi rekli, da je vse moje drame mogoče narobe razumeti, v smislu, da se vračam nekam nazaj, ker bi rad poiskal kako se človek oblikuje, kako se definira. Zavedati se moramo, da je to nekaj, kar se nam dogaja vedno, tudi v odrasli dobi. Recimo, dogaja se, da pri 40-ih izgubimo službo, ki smo jo opravljali 20 let in se moramo čisto na novo vzpostaviti, se redefinirati. Zato mislim, da s takimi vsebinami lahko odpiramo nove perspektive, ker je to nekaj takšnega, kar se nam dogaja celo življenje, puberteta pa je alegorija za to rast.
Na Hrvaškem je drama Prepovedano za mlajše od 16 povzročila pravi mali škandal…
Sporno sprejetje tega dela na Hrvaškem izhaja iz odmevnega članka, objavljenega v Večernjem listu, ki ga je napisal nek zelo konzervativni kritik. Tam je pisalo: Lezbični poljub v otroškem gledališču. Prijatelji iz Male scene so mi razložili, da na Hrvaškem ni razlikovanja med otroškim in mladinskim gledališčem, in če bi tam pisalo Lezbični poljub v mladinskem gledališču, ne bi bilo nič hudega. Zame je bilo to zelo presenetljivo, saj do tedaj še nikjer ni bilo problema s poljubom dveh deklic, niti v Avstriji, niti v Švici, kjer smo to igro uprizarjali. Lahko pa rečem, da sem lik Ifigenije zasnoval tako, da je dvopomenski: po eni strani je povsem običajno dekle, ki išče neko vzornico in se je pač obrnila h Kirsten, ki je močnejša, ki si več upa - to se vidi tudi v dialogu o princesi in zelenjavi, - lahko pa v Ifigeniji prepoznamo tudi dekle, ki na koncu doživi nekakšen coming out. To lahko deklice, stare 15, 16 let, ki si pridejo to dramo ogledat, same doživijo. Zavejo se kam so nagnjene in ali želijo to povedat. Hkrati sem jih želel tudi zavarovati, se pravi, da je možno to zgodbo brati na dva načina, jo interpretirati na nek način »normalno«, za tiste, ki to želijo in za druge, da so vseeno dovolj zaščiteni, da ugotovijo, kaj želijo.
V svoji družini na srečo nisem imel tako tragičnega primera, kot se zgodi v Stipetovi zgodbi, ki mu pred očmi posilijo sestro. Ne poznam nikogar, ki bi se mu to zgodilo, lahko pa povem, kaj se je zgodilo pri moji sestrični, ki živi ob jadranski magistrali. Tam je nekaj časa potekala bojna linija med takrat še jugoslovansko armado in hrvaško vojsko in njen srednji sin, je tako travmatiziran od vojne, da ima še zdaj napade panike in med enim napadom je svojega očeta tako močno ugriznil, da mu je skoraj odgriznil delček roke. To me je zelo prizadelo in zato mi je bila to nekakšna inspiracija za zgodbo, ki je drugačna. In tako deluje pisanje: da dobiš en impulz, potem pa razvijaš naprej.
***
Besedilo lahko poiščete v spletno dostopnem katalogu .