Ali je Edvard Kocbek upesnitve vreden junak, sem si zastavil vprašanje, ko sem se lotil pisanja igre o enem najpomembnejših slovenskih pesnikov in politiku, ki je tako usodno zaznamoval mnogo desetletij 20. stoletja, »ošabnega« stoletja, ki bo nekoč, ko ga bo »darežljiva vrtnica« pogledala v obraz, zardelo, kot poje pesnik v pesmi Kdo sem?, objavljeni v zbirki Groza. Zagotovo, sem si takoj odgovoril, in to vsak dan bolj, kajti vse kaže, da Slovenci ne moremo in ne moremo skleniti pomiritve s svojo zgodovino; nenehno se obračamo nazaj, ven in ven se zatekamo v (pol)pretekle čase in tako ne živimo sedanjosti, ampak čas, ki ga sploh ni več! Zatorej tudi ne zmoremo t. i. aktivnega slovenstva, za katerega se je zavzemal Edvard Kocbek, partizan Pavle, avtor 4. točke programa Osvobodilne fronte, ki govori o tem, da je čas narodnoosvobodilnega boja tudi čas, ko moramo Slovenci spremeniti svoj narodov značaj. Saj aktivno slovenstvo vendar ne more biti to, da smo pol leta »poslovodeči« v ekonomski in socialni zvezi sedemindvajsetih evropskih držav!
Edvard Kocbek ni le upesnitve vreden junak, ampak tudi tragičen junak. saj je neizmerno verjel v idejo o medsebojnem oplajanju krščanstva in marksizma, ki edina lahko zagotovita človeku svobodo in bivanje, ki mu ga ne bo krojil ne kapital ne Odrešenikova milost. Brezmejno pa je zaupal tudi svoji partizanski tovarišiji, s katero je preživel najkrutejša leta osvobodilnega boja, preden je jeseni 1943 odšel skupaj z njo v Jajce, kjer se je ustanovila nova jugoslovanska država. A tovarišija ga je izdala, ga je žrtvovala, da je v novi federativni skupnosti »reprezentiral« Slovenijo, s čimer je bil v najbolj usodnem času konstituiranja slovenske državnosti na temelju neodtujljive pravice do samoodločbe odstranjen iz Slovenije. Tedaj se je začelo Kocbekovo tragično orfejevstvo, ovidovstvo v Pontu, ki je trajalo dve desetletji, vse do leta 1963, ko je izdal pesniško zbirko Groza in bil vsaj delno rehabilitiran, a je bil čez dobro desetletje zaradi svojega intervjuja, v katerem je izpovedal resnico o pobojih domobrancev, znova anatemiziran.
Pesnikova pot jeseni 1943 v Jajce je enkraten dokument zgodovine in poezije, v katerem se razkrivajo vse bolj usodne razpoke v tovarišiji, ki si bolj kot osvoboditve (slovenskega) človeka želi moči in oblasti. Hkrati pa pesnik Kocbek sredi vojne vihre skoraj ekstatično doživlja stvarstvo kot nenehno razodetje poslednjih skrivnosti človekovega bivanja pod obnebjem »starega Boga«. Tragičnost Edvarda Kocbeka ne izvira iz njegove naivnosti, nikakor ne, njegovo trpljenje (zato tudi pasijon!) ni trpljenje mladega Wertherja, niti trpljenje, ki je rodilo Sonete nesreče, saj Kocbekova ljubezen je ljubezen do domovine – kako se to danes sliši nenavadno! – in slovenstva. Upesnitve vreden je Edvard Kocbek kot tragičen junak, ki je bil zaradi svojega vizionarstva in utopične vere v sožitje križa in pentagrama, zaradi prizadevanja, da bi se slovenski beli in rdeči bratje prepoznali najprej kot bratje in šele nato kot pripadniki določenih Institucij, v katerih prebivajo strašne Ideje, obsojen na mrzli Pont, na izolacijo in doživljanje avtentične groze človeka, na katerega se je zrušilo »ošabno« stoletje. Edvard Kocbek je zato (še vedno) junak našega časa.
Režiser Sebastijan Horvat
Dramaturginja Andreja Kopač
Scenografinja Petra Veber
Oblikovalka luči Petra Veber
Avtor glasbe Drago Ivanuša
Kostumografinja Belinda Radulović
Video Nejc Saje
Koreografinji Jana Menger, Leja Jurišič
Lektor Srečko Fišer
Asistentka režije Eva Nina Lampič
Nastopajo:
Uroš Fürst - Pavle
Gregor Baković - Saša
Marko Mandić - Peter
Miha Nemec k.g. - Dizma
Boris Mihalj - Andrej
Vojko Belšak k.g. - Hrast
Aljaž Jovanović - Jakac
Aljoša Ternovšek k.g. - Krištof
Ivo Barišič k.g. - Videc
Radko Polič Rac - Radko Polič
Leja Jurišič k.g., Jana Menger k.g., Nataša Živkovič k.g., Teja Reba k.g., Anja Bornšek k.g. - Performerke
Koproducent SNG Nova Gorica
PREMIERA: četrtek, 28.5.2009 ob 20.00 uri v SNG Nova Gorica.
PREDPREMIERA V SNG DRAMA LJUBLJANA 12. JUNIJA 2009
PREMIERA V SNG DRAMA LJUBLJANA SEPTEMBRA 2009