Prevajalka drame, ki bo na Slovenskem uprizorjena prvič, je Alja Predan, režiser pa Boris Ostan, sicer prvak MGL, ki se je v režiji tokrat preizkusil že drugič. Dramaturginja je Eva Mahkovic, lektorica Barbara Rogelj. Likovno podobo predstave so zasnovali kostumografka Belinda Radulović, scenografka Petra Veber in oblikovalec svetlobe Pascal Mérat. Avtor glasbe je Branko Rožman.

Igrajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Vito Weis k. g., Milan Štefe, Nika Rozman in Marijana Jaklič Klanšek k. g.

Kratka vsebina
Harper Regan (Jette Ostan Vejrup), običajna ženska pri štiridesetih, se kot še mnoge njene vrstnice v današnjem času utaplja v vsakodnevnih obveznostih v službi in doma. Z brezposelnim možem Sethom (Milan Štefe), odraščajočo hčerjo Sarah (Nika Rozman) in odtujenimi starši ima zapletene odnose, v življenju nenehno hiti, probleme pa pometa pod preprogo, zato komaj opazi, da je že velik del življenja kot vlak zdrvel mimo. Nekega dne v službi zaprosi za dva dneva dopusta, ker si želi obiskati umirajočega očeta v drugem kraju, a jo nadrejeni osorno zavrne. Tedaj se v njej nekaj prelomi: ne da bi komur koli kaj omenila, se kljub tveganju, da ostane brez dela, odpravi na pot. To ni le pot k očetu, h kateremu žal pride prepozno, temveč tudi pot k sami sebi in njenim najbližjim. Nenavadna srečanja z osamljenimi moškimi, ki nosijo vsak svojo stisko, soočenje z očetovo smrtjo in ponovno snidenje z materjo Alison (Marijana Jaklič Klanšek), s katero več let ni govorila, so dogodki, ki v njej sprožijo burne čustvene odzive. Z njihovo pomočjo se ji odpre nov pogled na marsikaj v njenem življenju, novi pogledi pa prinašajo nove možnosti.


foto Miha Fras

Simon Stephens je v svoji drami združil navidez nepomembne in zgolj površinske elemente človeške vsakdanjosti, ki v kontekstu celotne zgodbe in replik postanejo omembe vredni. V središču je ženska srednji let Harper Regan s kopico službenih in družinskih obveznosti. Klopčič odnosov je spleten iz dveh vodilnih niti: Harperine primarne družine in družine, ki si jo je sama ustvarila. Njen svet krojijo nerazumljenost, trhle medosebne vezi in mlačnost neizrečenih besed. Ko se Harper vpraša, ali videti svojega bolnega očeta pred smrtjo ali tvegati izgubo službe in s tem sprožiti jezo svoje hčerke in moža, se vendarle odloči spremeniti in osmisliti lastno življenje. Novica o očetovi hudi bolezni in njegovi smrti poruši vsakdanjo rutino in sivi vsakdan; tako se začnejo luščiti plasti že dolgo pozabljenih družinskih skrivnosti in vse potlačene bolečine in jeze. V Harper se naseli želja po predrugačenju in svežem izkustvu.

O avtorju
Simon Stephens (1971) je eden vidnejših sodobnih britanskih dramatikov. Njegove igre so pogosto natančne študije družinskega življenja, hkrati pa oris sodobnega urbanega sveta z vsemi njegovimi slabostmi in pastmi. Stephens prikazuje medčloveške odnose iskreno in brez olepševanja ter v iskrivih dialogih z osupljivo neposrednostjo posega globoko v človekovo dušo. Za navidezno robatostjo se skriva prepričanje, da življenje, naj je videti še tako brezizhodno, zmerom ponuja tudi upanje.


foto Miha Fras

Skupni imenovalec Stephensove dramatike je mit doma – kako ga zapustiti in si najti svoj prostor pod soncem. O svojih tekstih – vse od drame Modroptica (Bluebird) pa do Pretekle vode (Wastwater), ki je njegova nova drama, napisana za gledališče Royal Court v Londonu za to pomlad – pravi, da so v njih podobne obsesije o rečeh vseh sort: posebna obsedenost z domom. Kaj je dom, kje je dom, kako lahko dom zapustiš in se vanj vrneš? In to je tudi osrednja nit uprizoritve Harper Regan.
Z gledališčem se je srečal kot otrok, ko je nastopal v šolski uprizoritvi Bennettove dramatizacije Veter v vrbah (The Wind in the Willows) Kennetha Grahama, v kateri je igral enega izmed dihurjev v zboru. Ta izkušnja ga je živo zaznamovala. Vedel je, da hoče to izkušnjo podoživeti, da hoče sodelovati in vedno znova ujeti drobec uroka in čarovnije, ko si vsi prizadevajo, da bi ustvarili predstavo, ki bi se nekako dotaknila občinstva.
Za pisanje za oder se je odločil zaradi adrenalina in živosti ter zato, ker meni, da je gledališče umetniška zvrst, ki je najbližje živi glasbi, ki najbolj zavezujoče spodbuja njegovo domišljijo.

Sam sebe ima za Angleža, pa tudi za Evropejca, saj mu je všeč kontinent, ki nam je dal Beethovna, Mozarta, Shakespeara in Kraftwerk ... Za svoje stvaritve je prejel naslednje nagrade: Pearson Award for Best New Play 2001 (Port) in Olivier Award for Best New Play 2005 za delo On the Shore of the Wide World, njegova igra Punk Rock je bila nominirana za TMA Awards best new play. Odmevne so tudi njegove igre Motortown, Bluebird, Pornography in Marine Parade. Meni, da naj bi bila vprašanja, ki si jih zastavljajo največji dramatiki, po možnosti tako globoka, da v resnici nanje ni moč najti odgovorov.