Pravijo, da človek (lahko) zares odraste takrat, ko ostane brez obeh staršev. Prav to se je zgodilo Janji, Mili in Blažu. Igra govori o njihovem »zaresnem odraščanju«: kaj bodo storili s čustvenimi usedlinami, ki jih je dvignila na površino Mamina smrt. Vsako slovo, še posebej pa smrt, ki je od vseh sloves najdokončnejše, prinese žalovanje, ali bolje rečeno, priložnost za žalovanje. To je proces, ki ima več faz, od šoka, zanikanja, jeze, strahu, občutkov krivde do žalosti, obupa in naposled sprejetja. Ni nujno, da so vse faze enako intenzivne, niti da si sledijo v istem vrstnem redu, vse pa je treba predelati, da se lahko zgodi zadnja: pristno sprejetje in integriranje občutkov, povezanih z umrlo osebo, v zakladnico življenjskih izkušenj. Skratka, da žalujoči izgubo lahko prebolijo in živijo naprej.

Kar prinesemo s seboj na svet, izgine; kar s tem naredimo, ostane. Usedline obravnavajo bistveno eksistencialno vprašanje, ki se najpogosteje pojavi prav ob tako korenitih prelomnicah, kot je smrt v družini: Kaj bo ostalo za mano? Vprašanje, ki se razrašča v številna podvprašanja, med njimi: Kaj je pravzaprav življenjski smisel? Ali sploh vem, kaj to je, ali me vodi inercija (jem – kakam, spim – delam, vmes morda še poskrbim za nadaljevanje vrste ali vsaj za kakega psa, pa smo počasi že pri koncu)? Ima moje življenje namen? Koliko lahko vplivam nanj – ali pa so njegove glavne črte določene že vnaprej?

Že na začetku, še bolj pa iz pripovedovanj in pogovorov žalujočih, izvemo marsikaj o tem, kaj je prinesla s seboj na svet Mama in kaj je s tem naredila; pa tudi to, kaj so prinesli s seboj na svet drugi liki v Usedlinah in kaj delajo s to svojo popotnico. V igri spremljamo pospravljanje Maminega stanovanja. Doživljamo ga kot enega od obredov, ki pomagajo, da se poslovimo od pokojnika (še en obred je na primer namig na sedmino, skupno kosilo »od mami«, goveja juha in sarme, skuhane še iz njenih sestavin in po njenem receptu). Pri pospravljanju sodeluje vsa družina; poleg treh otrok še moža obeh hčera in skoraj odrasla vnukinja. /…/

Bolj ko se praznjenje Maminega stanovanja in z njim notranje pospravljanje bližata koncu, se pogovori, v katerih so že prej prevladovali klišeji, začnejo cefrati v vse krajše zaplate hitrih izmenjav vsakdanjih banalnosti, ki se bolj ali manj ukvarjajo samo še z logistiko. Če smo ob začetnem dvigovanju usedlin in nekaterih uvidih, ki so nakazovali spremembe v življenjih protagonistov, še upali na klasičen vrhunec, razplet in katarzo, nas zdaj obliva zmeraj bolj neprijetna prha spoznanja, da ne bo nobene katarze in zelo verjetno tudi nobenih posebnih sprememb. Da bodo liki, zvesti dosedanjemu scenariju družinskega sistema, zvesto ponavljali njegovo zgodbo; da bodo prenašali naprej (kvečjemu malo drugače zapakirano) izročilo, ki so ga dobili od Mame. Še huje je, ker o tem niti ne razmišljajo, tudi če slutijo. Kar nazorno (in naivno) povzame Janja, potem ko se je mož očitno odselil k drugi: »Mah, ko mu bo prvič zamokala omako, bo pošteku, da to ne gre tko izi, mislm, to je neka zgodovina. To so leta in leta in leta tega, da se poznaš, mislm, a veš, kaj je to, poznaš, jst njega poznam bolš k on sam.« /…/

Ob povedanem se zdijo Usedline kot zelo življenjsko nasprotje neštetim knjigam in tečajem za samopomoč, ki po vsem svetu obračajo orjaške vsote in od katerih (angleško govoreči ali v angleščino prevedeni) avtorji na podlagi svoje (finančne) izkušnje lahko vzklikajo, da vsakdo lahko uspe v vsem, o čemer sanja. In vendar – kaj pa je z daljico med tema dvema skrajnostma? Ali je treba hrepenenja po večjem in boljšem v celoti zavreči? Je to samo konstrukt? Kaj pa, če je to, kar je, dejansko vse in je s tem vse v redu? Kaj pa, če je umetnost življenja zenovska zgodba o človeku, ki je pred razsvetljenjem sekal drva in nosil vodo, po razsvetljenju pa … sekal drva in nosil vodo? Ali z Blaževimi besedami dvojčici Mili: »Veš kaj, men se zdi, da sem jst že mal pošteku tole vse. /…/ Da je pač dost vseen. Čist tko. Da vse sam je. Ti pa al se sekiraš al se pa pač ne.«

Povezava: PDF Gledališkega lista