Kdaj: torek, 31. maj 2011 ob 22. uri
Kje: SMG, Dvorana Stara pošta
Amado mio je zgodba o ljubezni. Gre za morda eno izmed najbolj intimnih Pasolinijevih proznih del, ki se v popolnem sozvočju z idiliko furlanskega podeželja, ob spominih na čudovito Idrijo (kjer je Pasolini živel pri devetih letih) in med divjanjem druge svetovne vojne razcveta v dveh kratkih, posthumno objavljenih romanih, Nečistovanja in Amado mio, združenih pod enim naslovom in v enem samem izbruhu zatrte čutnosti. Iz romana veje nostalgija po nedolžnem, pristnem, po »antični svežini«, po tisti Italiji, ki jo je avtor označil za ponižno in avtentično. Obdobje, ki ga je preživel v Casarsi, je pustilo neizbrisen pečat, predvsem zaradi njegovega bega leta 1948, potem ko je neki mladenič pri spovedi izpovedal, da je spolno občeval s Pasolinijem. Spotakljivo dejstvo, zaradi katerega je njegovo življenje v takem provincialnem okolju postalo nemogoče in neznosno.
Pier Paolo Pasolini, uporni intelektualni posebnež italijanskega rodu, nam tokrat razkrije nepopustljivo mladostniško vihravost homoerotične domišljije. Amado mio je en sam pobeg v čustveno notranjost občutljivega, odraščajočega mladeniča, ki v poeziji in ljubezenskem drgetu vidi usodno gibalo vsega obstoječega. Ljubezen se kaže kot tista paličica usode, bohotna in vsemogočna sila, ki se ji ni moč upirati in ki popolnoma zaslepi, preobrazi. Vseskozi je navzoča misel, da gre za greh, in pripovedni subjekt jo skuša ugonobiti, nekako uravnovesiti s skoraj obsedenim iskanjem brezmadežne čistosti, popolne naklonjenosti, predanosti. Prav v profilu negrešne, angelske podobe srčnega izbranca se nadeja najti odrešitev.
Osrednja nit predstave je razmerje med Pasolinijem in njegovim občudovancem – eksplozija zatrte čutnosti, grešnosti, pa tudi »abstraktni, večni trenutek čiste želje«, ki vzcveti v absurdnem času 2. svetovne vojne, ko se strah pred smrtjo meša z banalnim in obscenim, ko je ozračje izprijeno in težko.
Kritike:Povezave:
"V času konca vojne, ko ljudje živijo v grozi bombnih napadov in vse navzočega vonja po smrti, se v osamljenosti protagonista zbudi homeoerotična ljubezen in pride v nasprotje z vsem, okoljem, ljubeznijo mlade glasbenice, tradicionalistično družbo in katoliško vero, tudi tisto, do katere je imel Pasolini ambivalenten odnos, saj je sam rekel, da je ateist, ki mu je žal za vero. Predstava sledi osnovnim potezam zgodbe, jo pripoveduje, razlaga in ilustrira na temnem prizorišču, sredi katerega je multifunkcionalen splav iz tramov, ki postane postelja, miza, oder, dvorana, pribežališče. Iz tega središča se dogajanje pogosto razprši v temino ozadja in jo uporablja kot aluzijo na druge in drugačne prostore, dogodke in čase."
Tadeja Krečič, Radio Slovenija (27.09. 2009)