Pred premiero: Sebastijan Horvat

Najprej ste se lotili Cankarjeve prve drame – Romantične duše – sedaj pa je v končni fazi umetniške obdelave še njegova zadnja dokončana drama Lepa Vida. Kako vidite ti dve deli?

Zanimivo se mi zdi ravno to, da se Cankarjeva prva drama Romantične duše in njegova zadnja, Lepa Vida, tematsko stikata. Obe imata isto temo – hrepenenje. Prikazujeta tendenco, k nečemu, kar je več od življenja, ki ga živimo vsak dan, tega kolovoza, kot ga je poimenoval Cankar. Seveda pa je forma Lepe Vide radikalno drugačna, simbolistična, dekadentna. Skratka ima popolnoma drugo strukturo kot Romantične duše, ki je zelo dobro napisana meščanska drama.

Dramske osebe v Cankarjevi Lepi Vidi so se odpovedale aktivizmu, samo hrepenijo. Po čem hrepenijo v vaši predstavi?

Glavna idejna predpostavka je ta, da danes nihče več ne hrepeni. Ljudje skrbijo samo za svoje telo. Mi pravimo nasprotno: hrepenenje, nenehno transcendentiranje stvarnosti je tista glavna duhovna lastnost, ki človeka loči od živali in rastlin. Mi ne rabimo nobene ideologije, nobene vere, boga, naroda. Osnovna teza je torej ta, da smo ljudje lahko duhovna bitja tudi brez transcendentalnega.

Ali je hrepenenje v današnjem svetu sploh aktualno?

Jaz mislim, da je to ravno ključna zadeva. Zadnje čase opažam prav to, da delam predstave o izgubljenih besedah. Raztrganci, na primer, so predstava o tovarištvu, ki ga ni več. Tovarištvo je, da ti pomagaš nekomu nositi tovor. Tega več ni, kot več ni hrepenenja. Moramo vrniti hrepenenje, moramo vrniti sanje, moramo vrniti utopije v današnji svet. Brez tega smo živali in rastline.

Kako pa ste se soočili z neaktivnostjo drame, s tem, da ne vsebuje akcije in ni konvencionalna drama?

Sam podnaslavljam predstavo »Triumf duše«. Gre za neko delovanje, ki seveda ni fizično, vse se dogaja v neki drugi gravitaciji, ampak vsa akcija je mentalna in se dogaja v notranjosti, v dušnem svetu. Pripravljena je odpreti vrata v glavi, v duši: kam vse lahko gremo, kam vse lahko odpotujemo, kaj vse lahko doživimo. Vse, kar je povezano z delovanjem realnega sveta. Ta forma govori o tem, da so vsi dogodki zanalašč izven teksta, nobenih dogodkov ni znotraj teksta. Seveda to postavlja problem, kako to slast uprizoriti. Slast, ki je vedno zraven nas, in ki je ne opazimo. Upam, da bo na to zadovoljivo odgovorila predstava.

So vam nekonvencionlna dela ljubša?

Že moja zgodovina kaže, da sem se vedno ukvarjal z nekonvencionalnimi deli. Nikoli me niso pretirano zanimala dobra napisana dela, zanimala me je ideja. Formo naredim jaz, jaz sem avtor. Režijo in gledališče smatram kot umetnost, kot tisto, ki določene stvari v celoti kreira.

Naj gledališče nazorneje predstavlja svoje ideje v predstavah ali je dovolj, da samo zrcali?

Vsaka predstava lahko na novo vzpostavi komunikacijski kanal in vsaka predstava ima popolnoma svoj komunikacijski kod. Gledališče omogoča pahljačo komunikacije in tu je moč tega, gledališče se konstantno upira nekim definicijam. Vedno je največja slast rušiti neko novo konvencijo. Ko jo zrušiš, lahko postaviš novo idejo.

Nas bo Lepa Vida presenetila z izzivanjem?

Jaz ne bi rekel izzivanje. Mislim, da sama gledališka predstava mora biti pomenljiva, mora zamajati tla gledalcem. Ga mora prisiliti v soočenje z nečim, česar on ni navajen. Kaj pa je gledališče, kaj je umetnost, če samo zrcalimo … Komunikacijski način mora porušiti tudi način gledanja. Moja znamenita teza je, da ni političnega gledališča brez estetskih premen.

Mislite, da gledalci razumejo, za kaj se v določeni predstavi gre?

Ne ocenjujem in podcenjujem gledalcev. Zame je gledalec inteligentna, načitana oseba. Ljudje niso neumni. To so ljudje, ki rezervirajo, kupijo gledališko karto, se z avtom, avtobusum, peš odpravijo do gledališča. Za to je potrebna želja, napor. In že v tem naporu je neka vrednost. Režiser mora gledati na gledalca donkihotovsko, drugače nima smisla.

Kaj bi bila, v gledališkem smislu, vaša Lepa Vida? Hrepenenje v gledališki umetnosti?

Ko narediš predstavo, ti nekaj manjka. Zmeraj ostane neka žalost, ki se zgodi po premieri. S tem hkrati nekaj umre. Tudi če je to totalen uspeh, obstaja neka žalost. Smrt, ki se je lotila rojevanja. Svet je še vedno isti, kljub temu, da se je zgodila neka manjša jedrska eksplozija, in tvoje hrepenenje je še večje. Kot nek virus. In potem vsak dan odpre novo vprašanje, nove poti.

Ste kdaj imeli v zvezi s svojim poklicem željo po spreminjanju sveta?

To je povezano s tem. Jaz verjamem v spreminjanje sveta. Brez te radikalne vere ne morem več delati. In to v smislu, da pride vsaj en človek, ki zaradi predstave reče: »Aha, to sem mislil, da je tako, pa vidim, da ni.«

Se vam zdi, da imate pravico ljudem vsiljevati svoje ideje?

Politiki imajo grozno nesrečo, da se morajo prilagajati ljudem. Mi pa imamo to možnost, da odpiramo ideje ... Ampak vse poteka na nivoju umetnosti. To, kar z nami dela vlada, mediji, pop kultura, oni so tisti, ki nam frizirajo dojemanje sveta, mi smo mali prdec, mravljica, ki poskušamo… Kakšno pravico imamo mi? Kakšno pravico imajo oni?
Hkrati pa je gledališče nekaj, kar je kreacija skozi destrukcijo, nekaj, kar v bistvu, ko ruši, hkrati čisti naplavine, oklepe človeka, in spodbudi nekaj, kar je res organskega, tvojega v tebi.