Vprašanja, ki se danes zastavljajo v kontekstu neenakopravnosti med spoloma, so povezana z zgodovinsko reprezentacijo žensk kot aktivistk, ustvarjalk, političark, umetnic, pisateljic in pesnic, raziskovalk, popotnic, izumiteljic, profesoric in učiteljic, glasbenic, delavk ter vseh tistih, ki bi lahko s svojimi konkretnimi imeni in življenjskimi zgodbami sooblikovale javni prostor in spominsko kulturo, če bi se jih kdo spomnil, jim postavil obeležja in spomenike, jih zapisal v sezname in na ulične table: zakaj niso prisotne pri imenovanju ulic in trgov, kulturnih domov in dvoran; zakaj jih ne najdemo na stalnih razstavah o zgodovini Slovencev ali v učbenikih o slovenski književnosti in zgodovini; zakaj jih ni na seznamih pomembnih oseb, na razpredelnicah in časovnicah zgodovinskega spomina. Agostino Strozzi je leta 1500 zapisal: »Kako zelo bi ženske v zgodovinah žarele in bleščale, če bi jim bilo, prav tako kakor moškim, dovoljeno, da pišejo o preteklih časih.«

V naših krajih so bile v petsto letih na področju enakopravnosti med spoloma izborjene in pridobljene številne pravice, ki so kot domine podirale tradicionalne, globoko v družbo in mentaliteto zapredene neenakosti in diskriminacije žensk. Najprej je s splošno šolsko obveznostjo 1865 deklicam pripadla pravica do osnovnega šolanja, ženskam pa pravica do poklicne izobrazbe, saj je novonastali sistem osnovnih šol potreboval preveč novih učiteljev, da bi lahko ženskam še naprej preprečevali vstop v poklicno izobraževanje. S tem poklicem so se ženskam odprla vrata do višje izobrazbe, do intelektualnih pozicij moči, do glasu v družbi in možnosti za intervencije v politično dogajanje. Učiteljice so bile manj plačane od moških kolegov, in če so se poročile, so morale službo pustiti. A bilo jih je veliko, specializirale so se za različna področja poučevanja, organizirale so lastna strokovna in sindikalna društva. Pravici do izobrazbe je bilo treba odpreti še univerzitetna vrata, ampak tudi ta so se pod pritiski in argumenti počasi odškrnila. Toliko že, da je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja obstajalo in delovalo – poleg štiriinpetdesetih drugih ženskih društev – tudi Društvo akademsko izobraženih žena. Društva so delovala na političnem, socialnem, kulturnem, strokovnem, domoljubnem, podpornem, dobrodelnem in verskem področju. Številna med njimi so si prizadevala, da bi se pravice žensk do izobrazbe in dela razširile še na pravice do enakega plačila za enako delo, do razveze in pravice do otrok, do svobodnega načrtovanja otrok in splava, do dedovanja in političnih pravic ter do bolj enakopravnega položaja v družbi nasploh. 

Temu se je reklo emancipacija in emancipacija je predstavljala družbeni, cerkveni, moralni in politični problem. Kot je zapisal avtor uvodnika v Učiteljskem tovarišu že leta 1898, tri leta preden je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, Splošno slovensko žensko društvo v Ljubljani: »Emancipirana ženska nima mika, nima ljubeznjivosti in ženska, ki ni ljubeznjiva, je zgrešila svoj poklic. Njo razodevajo še zunanji znaki: čmeren obraz, nevolja nad vsem, nagubano čelo in – domišljija.« Ko je Društvo delavskih deklet in žena skupaj z Društvom akademsko izobraženih žena in Ženskim pokretom leta 1933 organiziralo shode za pravico do splava, so jih z ene izmed ljubljanskih prižnic zmerjali s »svinjami«. Zmerjanje je bilo seveda obojestransko in ga ni bilo mogoče odpraviti, prav tako kot ni bilo mogoče odpraviti prizadevanj žensk – in na tem mestu je čas, da v zgodbi zagledamo tudi somišljenike in soborce – in moških po bolj pravični in enakopravni družbi. Feminizem je bil razumljen kot socialno gibanje, njegovi cilji pa kot družbeni in kulturni napredek. V zraku so bile revolucionarne ideje o drugačnih družbenih in spolnih razmerjih in v zraku je bil strah pred njimi, dokler se niso zatresla tla in se ni začela druga svetovna vojna.

V naših krajih je bilo po letu 1945 na področju enakopravnosti med spoloma pridobljenih in izborjenih veliko pravic. Med nalogami socializma je bila enakost na prednostnem mestu in uresničevala se je z zakonskimi in izvedbenimi ukrepi na področju izobraževanja, dela, družinskega zakona, socialnih, zdravstvenih, nazadnje pokojninskih pravic. Uveden je bil sistem, v katerem so dekleta lahko enakopravno študirala na vseh stopnjah izobraževanja – z uvedbo sistema mladih raziskovalcev pred tridesetimi leti tudi na podiplomskem študiju, kjer je zastopanost spolov danes enaka; zaposlena so bila lahko na vseh delovnih področjih – po zadnjih podatkih je Slovenija v Evropi na prvem mestu po najmanjšem razkoraku med plačami žensk in moških; razvejan in cenovno dostopen sistem vrtcev in jasli ter starševski dopust za matere in očete še danes omogočata enakopravnejšo razporeditev družinskih obveznosti, ne da bi ženska po nenapisanem – a toliko bolj zapovedujočem – pravilu morala po porodu ostati doma; nedotakljivost ženske je zakon zaščitil celo v zakonski zvezi, kar je bil, kot poudarja članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, doktorica Alenka Šelih, pionirski dosežek; in razveza zakona je po slovenski zakonodaji človekova pravica. Tudi v samostojni državi se pravice niso omejile. Na začetku je seveda bila bitka, in preden je bila sprejeta prva ustava samostojne Slovenije, je bilo treba člen, ki je zagotavljal svobodno odločanje o rojstvih otrok, z demonstracijami in organiziranimi pritiski zavarovati pred tem, da bi ga iz ustave izbrisali. Dosežena stopnja enakopravnosti ostaja v zakonskem in formalnopravnem smislu na zavidljivi ravni.

Pa vendar je danes od osemindevetdesetih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti pet žensk; v nedavno izdanem Literarnem atlasu Ljubljane je med štiriindevetdesetimi literati predstavljenih pet pisateljic; v zgibanki za slovenski jezik za 9. razred osnovne šole, ki prikazuje tisoč let slovenskega slovstva, je omenjena ena pisateljica; v javnem naslavljanju je povsem sprejemljivo, da se ženske slovnične oblike ne uporabljajo in da so posameznice predstavljene kot sekretarji, doktorji, svetovalci, v slovenskem parlamentu pa dobi vsaka gostja priponko – obiskovalec; prevladujoči prostor spominske kulture je moški in o tem pričajo imena ulic, spomeniki in spominska obeležja, med katerimi je ženskih imen presenetljivo malo. To niso usodne diskriminacije. To so majhne, vsakdanje, skoraj neopazne, samoumevne, spontane in prostodušne malenkosti, ki kažejo na neobčutljivost in – če kdo na to opozori – celo na prezir do enakopravnosti kot načela spoštljivosti in dostojnosti v javnem prostoru. Še bolj zanimivo vprašanje od tega, kje žensk ni, pa je vprašanje, kje vse danes ženske v Sloveniji so. Prevladujejo v izobraževalnem sistemu in v medijih, prisotne so kot avtorice učbenikov, atlasov, priročnikov, so članice komisij in raziskovalnih skupin, urednice, direktorice, ravnateljice, dekanje, raziskovalke, arhitektke, pravnice in zdravnice, so lastnice uspešnih podjetij, političarke in poslanke, umetnice, režiserke, slikarke. Vse imajo moč in oblast, znanje in sposobnosti, glas in vpliv, pravice in dolžnosti, da zavarujejo enakopravnost med spoloma in napišejo zgodovino, v kateri bodo blestela ženska in moška imena, spremenjena spominska kultura pa bo spremenila pogled tudi na sedanjost.

V letu uprizoritve Dram princes lahko za naš prostor ugotovimo, da se je Agostino Strozzi motil. Njegova misel, »[k]ako zelo bi ženske v zgodovinah žarele in bleščale, če bi jim bilo, prav tako kakor moškim, dovoljeno, da pišejo o preteklih časih«, za naš svet ne velja. Lepo in udobno bi bilo, če bi tudi za to okrivili moške, ampak bilo bi zgrešeno in krivično. Navsezadnje je pisec že leta 1898 ugotovil, da ima emancipirana ženska domišljijo – morda bi bil čas, da bi jo uporabila za to, da bi svojo emancipacijo in enakopravnost dojela kot dosežek, privilegij, bogastvo in potencial, ki ga je vredno uporabiti za to, kar je feminizem kot socialno gibanje vedno želel doseči – enakopravnost za vse, tudi v zgodovinskih in kulturnih reprezentacijah. Markiz de Condorcet, še en pomemben feminist, je leta 1790 zapisal: »Noben posameznik človeškega rodu nima resničnih pravic, če nimajo vsi ljudje istih pravic, in kdor se obrne proti pravici drugega, ne glede na njegovo religijo, barvo kože ali spol, je s tem zapravil lastne pravice.« Vulgarnost seksizma in vulgarnost feminizma, ki proizvajata majhne prostodušne diskriminacije in vsakodnevne spontane zaničljivosti, je to, kar nam lahko petsto let dobljenih bitk za večjo enakopravnost v zgodovini in v sedanjosti, za spoštljivost in dostojnost javnega prostora, zares ogrozi.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/3877 Kb)