Bertolt Brecht je v kratkem, a izjemno pronicljivem fragmentu iz Kupovanja medenine, ki ga je poimenoval »Govor o času«, podal natančno analizo tedanje – ne le nemške, marveč tudi globalne – družbene situacije. V njej lik z generičnim imenom Filozof ugotavlja, da so »nepopisno zatiranje in izkoriščanje človeka po človeku, klanja v vojnah in vsakovrstna ponižanja v miru po vsem planetu postali že skoraj nekaj naravnega«. Kljub časovni oddaljenosti ta misel še vedno zveni kot izjemno aktualen komentar sodobnega časa, ki ga zaznamujejo kapitalistično izkoriščanje, nasilje nad (ne samo človeškimi) življenji, vojna in podnebna kriza. Živimo v času, ko so čedalje bolj popularne in celo tudi institucionalizirane številne regresivne, avtoritarne (mikro)politike, ki spominjajo na mračne sile preteklih dob in ki temeljijo na rasizmu, šovinizmu, nacionalizmu, ksenofobiji, transfobiji, homofobiji, seksizmu, razredni diskriminaciji, brezobzirni eksploataciji, (neo)kolonializmu, verskem fundamentalizmu, degradaciji okolja, militarizmu itn.
»Zdi se, da ne obvladujemo reči, temveč da reči obvladujejo nas,« pravi Brechtov Filozof in nadaljuje: »A ta vtis nastane samo zato, ker nekateri ljudje s pomočjo reči obvladujejo druge ljudi.« To obvladovanje in podrejanje, ki je ekonomsko, politično, ideološko itn., je navadno prikrito, mnogim nerazvidno in nerazumljivo, zato ugotavlja, da bo »potrebnega veliko razmišljanja in veliko akcije, če hočemo osvetliti takšno družbeno vedenje ljudi«.
Prav zato so udeleženci prihodnjega Amfiteatrovega simpozija vabljeni k premislekom o vprašanju, kakšen bi bil danes Brechtov in kakšen je lahko naš »govor o času«? Čas, o katerem govori, je »mračen« – tako zelo, da »je pogovor o drevju skoraj hudodelstvo, / ker pomeni molk o tolikerih slabih dejanjih!« (Za nami rojenim). Kako nam lahko Brechtove zgodovinske izkušnje in njegove pogosto pretanjene in lucidne misli pomagajo pri razumevanju razlogov za to, da je tudi naš čas čedalje bolj »mračen«? In hkrati: kako lahko prispevamo k ustvarjanju drugačnih razmer, v katerih pogovor o drevju, gledališču, tem in onem, ne bo več hudodelstvo, saj bodo tudi časi svetlejši kot danes?
Ko je Brecht sredi dvajsetih let začel pisati gledališko igro Joe Fleischhacker, v kateri se je namenil raziskati uničujoče učinke kapitalizma in mehanizme, ki poganjajo finančne posle, je ugotovil, da obstoječa gledališka sredstva za kaj takega ne zadoščajo več. »Petrolej,« je lakonično izjavil v berlinskem časopisu, »zavrača pet dejanj.« »Če naš današnji svet ne ustreza več drami,« je natanko pred stotimi leti povedal svoji sodelavki Elisabeth Hauptmann, »potem tudi drama ne ustreza več svetu.« Tako je pričel razvijati »dramatiko velikih tem«: epsko gledališče. Zdi se torej, da je njegov gledališki projekt že od samega začetka zasnovan kot poskus, da se gledališče zmore odzvati na svoj najbolj neposredni zgodovinski trenutek in vanj celo tudi poseči. Simpozij bo priložnost za premislek, kakšen bi bil lahko učinkovit gledališki in/ali brechtovski odziv na naš čas, zaznamovan z neoliberalizmom in vzponom avtoritarnih politik.
Na simpoziju se bo raziskovalo razmerja med umetnostjo (gledališčem, dramatiko, literaturo …) in sodobnim družbenim in političnim kontekstom ter odkrivali potencialne gledališke in druge taktike, ki bi zmogle slediti Brechtovi maksimi iz Ukrepa in Kupovanja medenine: »Spremenite svet, svet to potrebuje!« Prav zato vabimo k oddaji predlogov za predstavitve, ki bodo spodbudile simpozijske razprave o Brechtu skozi širok spekter konceptualnih aparatov in odprto epistemološko polje različnih teoretskih pristopov – od filozofskih, socioloških, teatroloških in filoloških do dekolonialnih, feminističnih, ekoloških, kvirovskih in drugih. Namen simpozija je, da ob Brechtu in ob vprašanjih, ki jih odpira »Govor o času«, premislimo ne le o njegovem, temveč tudi o našem, sodobnem, »mračnem času«.
Nekaj tem in vprašanj, ki jih želijo nasloviti:
- Katere težave nas pri pisanju resnice (prim. Brechtovo besedilo »Pet težav pri pisanju resnice«) spremljajo danes, v času, ko se vednost reducira na preobilje (plehkih) informacij, lažnih novic, teorij zarot, umetne inteligence in raznih manipulacij? Kaj če se je Brechtova domneva, da mora za spoznanje povsod prikrite resnice obstajati »modrost«, spremenila v svoje nasprotje in tako danes prevladuje predvsem »modrost« ignoriranja docela očitnih resnic (denimo o globalnem segrevanju, globalni prevladi milijarderjev ipd.)? Ali se je mogoče s takšnim protislovjem še soočiti s pomočjo koncepta potujitve? In kako bi lahko ljudi spodbudili, da se vrnejo k iskanju resnice ter prenehajo delovati proti svojim (domnevno) objektivnim interesom? Kakšne strategije pri tem lahko uporabljamo, tako v gledališču kot tudi v drugih prostorih javnosti – v umetnosti, politiki, teoriji, aktivizmu itn.?
- Kaj distopičnost sedanjega časa pomeni za Brechtov ideal »gledališča znanstvene dobe«, katerega družbeni kontekst danes krojijo komodifikacija vednosti, zaviranje kritičnega mišljenja, »kapitalizem nadzora« (Zuboff) ter množična uporaba družbenih omrežij (kjer se laži in predsodki širijo hitreje kot dejstva)? Kako razumeti Brechtov teoretsko-medijski optimizem v času, ko monopolistične platforme spreminjajo internet iz ultimativnega »komunikacijskega aparata« (prim. »Radio kot komunikacijski aparat«) v »aparat za distribucijo« – in nadzor?
- Kakšni sta vloga in strukturno mesto dramatike in gledališča v tako spremenjeni, visokotehnološki realnosti? »Ali gledališče [še] zmore prikazovati današnji svet,« kot se je Brecht spraševal leta 1955? Kako v tem kontekstu razumeti njegovo povezovanje »učenja« in »spoznavanja« z dramatiko in gledališčem? In kako bi lahko bili videti sodobni »učni komadi«?
- Danes si vse bolj razširjeni mikrofašizmi za vsako ceno prizadevajo ohraniti obstoječe (hegemone, dominantne in tradicionalne) oblike življenja ter nasilno zatreti vse tisto, kar imajo za tuje in drugačno. V tem kontekstu se zdi potujitveni učinek, ki deluje natanko v nasprotni smeri, saj tisto, kar je vsakdanje, domače in znano, spreminja v posebno, čudno in tuje, še posebej obetaven. Toda sodobni samodržci, tudi v okviru formalno demokratičnih režimov, svojih diktatorskih ambicij pravzaprav ne skrivajo več. Ali lahko potemtakem potujitveni učinek sploh še deluje? Ali pa perverzna domačnost takšnih grozljivih oblik vladavine zahteva nove in radikalnejše oblike potujitve?
- V Pogovorih beguncev Brecht ugotavlja, da je prav pregnanstvo najboljša šola dialektike, pregnanci pa najprodornejši dialektiki. Kdo so sodobni pregnanci – ne nujno samo fizično, temveč tudi politično, ideološko, epistemološko, razredno, spolno, rasno, jezikovno itn.? Kako razumeti »figuro tujca« kot strukturno pozicijo razumevanja in izrekanja o sodobnem svetu v dramatiki, poeziji, gledališču in sploh v javnosti?
- Brecht je konec dvajsetih let v besedilu »Materialna vrednost« zagovarjal stališče, da se klasikov in kanoniziranih avtorjev ne sme uporabljati pretirano spoštljivo in pietetno, saj bi jih to spremenilo v neuporaben, muzejski artefakt. Zato se bomo vprašali, kako do Brechta pristopiti na prav ta, brechtovski način. Kako danes kritično prebrati »kanoniziranega« Brechta, da bomo lahko ponovno premislili o njegovih znamenitih konceptih in se ob tem vprašali, kako te koncepte uporabiti v sodobnih gledaliških, literarnih in drugih umetniških praksah ter s kakšnimi učinki? In ne nazadnje, kakšna bi lahko bila materialna vrednost njegovega gledališkega in epistemološkega projekta za sodobni čas?
Vabljeni, da se pridružite s prispevki o temah in vprašanjih, ki so izpostavljeni v zgornjem besedilu – in tudi z drugimi, za katere menite, da odpirajo pomembna vprašanja o pomenu Brechtove misli za današnji čas – na mednarodnem znanstvenem simpoziju, ki bo potekal v Ljubljani od 6. do 9. oktobra 2026. Delovni jezik simpozija bo angleščina, manjši del programa bo tudi v slovenščini. Predvideni čas za prispevek je 20 minut, za razpravo pa 10 minut.
Povzetek in naslov prispevka (do 250 besed) s kratkim življenjepisom (do 120 besed) v slovenščini in angleščini pošljite najpozneje do 3. aprila 2026 na elektronski naslov amfiteater@slogi.si. Na ta naslov se lahko obrnete tudi z morebitnimi dodatnimi vprašanji. Do 24. aprila 2026 vam bodo sporočili, ali je vaš prispevek sprejet v program simpozija.
Avtorji bodo povabljeni, da na podlagi prispevkov napišejo članke, ki bodo objavljeni v prvi številki revije Amfiteater v letu 2027. Vsi članki bodo pred objavo recenzirani.
Vodji simpozija sta Aldo Milohnić in Jakob Ribič. Pripravljalni odbor sestavljajo Aldo Milohnić, Maja Murnik, Jakob Ribič, Tomaž Toporišič, Gašper Troha, Markus Wessendorf in Noah Willumsen.