Moški, ki se v vsemirju človeškega obstoja znajde pred temeljnimi vprašanji svojega bivanja, čutenja in nepoznavanja samega sebe. Volja povedati zgodbo zaradi zgodbe same. Zaradi osvoboditve in razrešitve večplastne tvorbe, ki se naseli v prsnem košu iracionalne biti.

Odstiranje skritih plasti spomina in iluzij je mučno početje, ki človeka zaznamuje, včasih tako zelo, da ne zna več ločiti resničnosti od zablode. Preobrazba, ki poteka na tej stopnji samozavedanja, je v nasprotju s sanjami, kjer ni nič razumskega, popolnoma strukturirana in logična. Učinek lupljenja čebule. In ne, to ni Argentina v letih izmenjujočijh se levo-desnih morilcev, niti ni Slovenija kateregakoli krvavega leta že.

Na splošno je vse enostavneje. Soočenje z Moškim aktivira čute. In to je dovolj.

Moči, ki jo potrebuje, zadoščata le čas in njegov zven. Soočenje s samim seboj in lastno figuro, ki je del vseobsegajoče zgodovine, soočenje z aktivnim posameznikom, ki je izgubil moč, da bi mogel rešiti lastno usodo. To moč zdaj, v poslednjem zamahu, spoznava.

Vsaka podobnost med procesom psihoanalize in gledališkim dogodkom je zgolj naključna. Združujejo ju vnaprej določen kod, voditelj, dolžina, občinstvo in beseda. Razdružuje pa malo. To pa že tako ali tako vemo.

Spomin, pesem, zven korakov, tudi kri in znoj. Nekaj živalskega se skriva v vrsti homo sapiens sapiens, morda celo krik davnih prednikov. Potestad je temna senca, ki se nenadoma osvobodi. In živi.