Janez Bermež se je rodil 18. avgusta 1935 na Vrhniki. Študiral je na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani v letniku Mire Danilove. Študij je absolviral z vlogo Andreja v Brnčičevi igri Med štirimi stenami leta 1962. Še isto leto se je zaposlil v SLG Celje, kjer je ostal do upokojitve v sezoni 1999/2000. Bil je nosilec repertoarja in glavni igralec karakternih nosilnih vlog v mnogih predstavah. Ustvaril je skoraj 160 vlog, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem filmu in na televiziji. Slovel je po prefinjeni, študiozni in intuitivno poglobljeni igri.
Bil je dobitnik najvišje in najpomembnejše gledališke nagrade Borštnikov prstan, ob tem pa še prejemnik nagrade Prešernovega sklada, dveh Borštnikovih nagrad, nagrade sklada Staneta Severja in številnih drugih.
Janez Bermež v svoji dolgoletni karieri ni močno zaznamoval le Slovenskega ljudskega gledališča Celje, temveč celoten slovenski gledališki prostor. Preigral je tako rekoč ves najpomembnejši dramski repertoar, tako iz domače kakor tudi iz tuje klasične in sodobne dramatike. Redko najdemo igralca, ki bi na svoji koži skusil tako rekoč vse: od Kreona, Glasnika in Teiresiasa, mimo Leara in cele vrste Molièrovih junakov, Sganarella, Doranta, Klitandra, pa vseh treh osrednjih moških pri Čehovu, Trigorina, Veršinina in Astrova, do Brechotvega Mattija, Millerjevega Proctorja, Shafferjevefa Salierija in cele plejade Ibsenovih likov, Hovstada, dr. Wangla, Solnessa, pastorja Mandersa, Anouilhove, Weissove junake, pa znamenitega Valmonta v Eksploziji spomina Heinerja Millerja in še vrste drugih. Vsekakor pa je bil eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja: Maksa v Kralju na Betajnovi, Ščuko in dr. Grozda v komediji Za narodov blagor, dr. Mlakarja v Romantičnih dušah, Nadučitelja in Župnika v Hlapcih, Dacarja v Pohujšanju in Poljanca v Lepi Vidi. Ob vsem naštetem je bil tudi neverjeten komik, smisel za humor je znal izražati pretanjeno in sofisticirano, daleč od sprenevedavega burkaštva in koketiranja s cenenostjo zavoljo pridobivanja naklonjenosti občinstva.
Jernej Novak je v utemeljitvi za Borštnikov prstan med drugim zapisal:
"Janez Bermež je izjemen govorec, po sodbi strokovnjakov, gledaliških lektorjev najboljši med slovenskimi igralci. Njegov glas je sonoričen, govorica razkošno modulirana, izreka natančna. Kljub značilni intonaciji ni nikoli stereotipen, vedno je prefinjen v izrazu, pa naj izreka grobost ali liričnost. Sledi strukturi verza, dojemljiv je za sočasnost govorjenega jezika, odprt, moderen.
Nemara se v odrskem govoru najčisteje izkristalizira značilna Bermeževa igra, zaznamovana z močno čustvenim doživljanjem materije, z instinktivnim dojemanjem, racionalnim selekcioniranjem izraznih sredstev in razumskim pristopom k oblikovanju vloge. Je igralec z močno odrsko prezenco, v sebi nosi otroško odprtost in igrivost.
Značilno zanj je, da je dobršen del svojih velikih igralskih stvaritev oblikoval kot interpret vlog, ki rastejo iz intenzivne soigre s partnerjem, soigralcem. Bermežev lik Gospoda v krstni uprizoritvi Wudlerjeve igre Perpetuum mobile je zaživel v dialogu z igralko Mijo Mencejevo. Kot hlapec Matti je brechtovsko naporno pot žilavega hlapca premeril ob gospodarju Puntili Pavleta Jeršina. Z eruptivno čutnostjo zaznamovan Bermežev John Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice je svojo usodo upornika in žrtve izpovedal skupaj z igralko Jano Šmidovo. Njegov nedosegljivi Salieri v Shafferjevi igri Amadeus je blestel v soigri z Anico Kumrovo in Zvonetom Agrežem. Veliki manipulator v svetu beračev, gangsterjev in korumpirane policije Johnatan Peachum iz Brechtove Opere za tri groše se je polno izoblikoval ob Ljerki Belak. Zahtevno vlogo pastorja Mandersa v Ibsenovih Strahovih je mojstrsko razčlenil v intenzivni igri z Milado Kalezić. S Petrom Boštjančičem sta dala življenje krstni uprizoritvi Lainščkovih Samorastnežev.«
Strokovna kritika je v Bermeževih odrskih stvaritvah videla igralca, ki zna ustvariti zapleteno, s protislovji zaznamovano človekovo naravo, jo izraziti z igro, ki je polna odtenkov. Priznavala mu je, da je mojster komično-tragičnega niansiranja in poudarjanja tragikomične človekove usode tako takrat, ko oblikuje like klasične komedije, kot tedaj, ko interpretira dramatiko absurda. Velike Bermeževe vloge nosijo pečat miselno izostrene in čutno do kraja izpolnjene, pretresljive igralske stvaritve.
Ob prebiranju kritik uprizoritev, v katerih je nastopal, je treba posebej poudariti, da nikjer ni mogoče zaslediti, da bi kritiki in ocenjevalci skoparili s superlativi o Bermeževem talentu in sposobnostih. Ker je bil kar nekaj desetletij nosilec repertoarja v SLG Celje, je tako rekoč v vsaki uprizoritvi nastopal kot protagonist. Za ponazoritev naj služi samo nekaj primerov, kako neverjeten vtis in pečat je Bermež pustil pri strogih presojevalcih:
Krištof Dovjak je ob premieri Eksplozije spomina Heinerja Millerja zapisal takole:
"Odlična predstava, ena najboljših v slovenskem gledališkem prostoru in vsekakor najboljša v zadnjih petih letih v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Natančna, monolitna, kozmična, perverzna, interpretativno odprta, komorna in spektakelska hkrati, je oprta predvsem na igro Milade Kalezić in Janeza Bermeža, ki s svojo igro vstopata v tisto čisto območje gledališča, v katerem skorajda ni več »podoživljanja in utelešenja«.
Janez Bermež je v enem od maloštevilnih intervjujev dejal, da mu je bil še posebej pri srcu lik Hermana Celjskega, igral ga je tudi na celjskem gradu, saj mu je vloga odprla diapazon veličastnih čustvenih stanj. Ponosen je bil, da je preigral celoten Cankarjev opus, večinoma pod vodstvom Mileta Koruna; v najbolj markantnem spominu je imel vlogi dr. Grozda v komediji Za narodov blagor in Poljanca v Lepi Vidi. Za obe je prejel Borštnikovi nagradi. Seveda pa ga je veselil tudi njegov komedijski repertoar, ljub mu je bil angleški humor, suh, pronicljiv in izjemno duhovit, ki zmerom zadene žebljico na glavico.
Jernej Novak ob znamenitem Novačanovem Hermanu II. Celjskem ni skoparil s superlativi:
"Ključni protagonist boja s svetom in samim seboj je Herman II. Celjski, ki ga igra Janez Bermež: z močno odrsko prezenco, sonornim glasom in izvrstno dikcijo ter s sugestivno izraženo notranjo napetostjo, ki napolnjuje lik Hermana Celjskega, je predstavi oblikoval potrebno središčno točko, presečišče uprizarjanja konfliktov; njegov Herman stopnjevano izraža nepomirljiv boj med silno voljo in presihajočo močjo."
Isti kritik je ob Anouilhovi Skušnji zapisal:
"Nasprotni pol čiste Lucille je Héro, ki zlo sprejema kot neizbežno resnico človeškega sveta. Janez Bermež ga igra z vznemirljivo zgoščenim, učinkovitim sarkazmom, z jedkim humorjem in cinično poudarjeno (samo)uničevalsko slo. Na pravih mestih zna to uničevalsko figuro demoniziranega nihilizma odpreti, izpostaviti lastno človeško ranjenost in bolečino ter jo spet prekriti z destruktivnostjo. Njegov Héro je predvsem v četrtem dejanju – v njem Bermež z vsem mojstrstvom zaigra vlogo poosebljenega zla in lucidnega poznavalca človeške narave, ki kos za kosom trga svojo žrtev, se tik pred dokončno zmago zave svojega dejanja in nedolžne žrtve, a se te v sebi prebujene bolečine spet ne more osvoboditi drugače kot z nasilno, polaščevalsko slo – velika igralska stvaritev. Z nezmanjšano močjo, logično, dosledno stopnjujoč Héroja kot v sebi razklanega človeka igra Bermež zadnje dejanje, v katerem zavestno izzove dvoboj ter z njim svojo gotovo smrt in mir."
Mogoče je bila ena najbolj izpostavljenih Bermeževih vlog Salieri v Shafferjevi igri Amadeus v režiji Dušana Mlakarja, s katerim je Bermež sodeloval v vrsti ključnih uprizoritev. Dvoboj med genialnim čudežnim dečkom in povprečnežem Salierijem, ki v antagonistu spozna genija, ga skuša javno zatreti in ga na koncu tudi zastrupi, je Bermež odigral maestralno.
Tukaj je najprej vsestransko upodobljeni Salieri, ki ga je Janez Bermež ustvaril kot zapleteno človeško figuro, polno odtenkov od nevoščljivosti in zlobe do zavesti o lastnih hibah in v bistvu globokega nezadovoljstva z življenjem, ki ga živi, je zapisal po premieri Lojze Smasek v Večeru.
Lepa Vida v Korunovi režiji sodi gotovo v sam vrh cankariane tega našega izjemnega režiserja. Po mnenju Andreja Inkreta je bila to »najradikalnejša, najbolj Korunova« predstava, »najostrejša in najbolj konsekventna«. S svojo mislijo je segla »najdlje v dihotomične svetove Cankarjeve poezije«. »Z Lepo Vido se je Korunova gledališka misel znova zbrala okrog bistvenih vprašanj in se obenem prebila do kompleksne, izredno intenzivne predstave, ki na presenetljiv, nov način povzema in združuje najpoglavitnejša režiserjeva odrska 'odkritja' vse od prvega Pohujšanja ...« In tudi vse igralske kreacije s Poljancem na čelu so bile deležne veličastnih slavospevov in posledično tudi nagrad.
Že v naslednji sezoni 1980/81 je Mile Korun v SLG Celje postavil krstno uprizoritev Jovanovićeve igre Prevzgoja srca (Karamazovi), ki je spričo občutljive tematike razburila celotno tedanje jugoslovansko gledališko in politično okolje. To je bil eden prvih poskusov razkriti osebne dileme ljudi, ki so na lastni koži skusili totalitarno delovanje državnih organov ob soočenju z informbirojem. Izrekanje za dovčerajšnjega idola Stalina je po razkolu s Sovjetsko zvezo marsikoga pripeljalo na Goli otok in to je bil tabu, o katerem se je v Jugoslaviji smelo samo šepetati. Jovanović je spregovoril na glas in Janez Bermež je v Korunovi postavitvi odigral protagonista Svetozarja Mitića, ki je bil deležen take usode.
Svetozarja Mitića je z vso možato zgroženostjo nad dogajanjem, v katerem se je človek znašel proti svoji volji, odigral Janez Bermež, preprosto, neposredno, vživeto in s poudarki, ki so šli v sklad s kompozicijo dogajanja, je zapisal France Vurnik v Dnevniku po premieri, 15. 12. 1980.
Ali: "Med igralci velja najprej izdvojiti Janez Bermeža, ki je prepričljivo upodobil osebo Svetozarja, sestavljeno iz množice drobnih, v posamezne prizore zamejenih, a življenjsko polnih detajlov ter s tem presegel enkratno človeško usodo v smeri univerzalnega." Slavko Pezdir, Novi tednik, 18. 12. 1980.
Teh nekaj drobcev iz ogromne bere odličnih stvaritev je le skromna ponazoritev igralske moči Janeza Bermeža. Njegov opus je resnično veličasten in predstavlja enega od kolosov slovenskega igralstva. Lahko ga postavimo ob bok vsem največjim slovenskim igralcem druge polovice dvajsetega stoletja od Severja do Šugmana. Ni bil le izjemen govorec, znal se je briljantno in poglobljeno vživeti v najbolj zapletene in psihološko turbulentne osebnosti, obenem pa je imel tudi izjemen dar za komično. Skratka, vsestranski, izjemen talent, kar je velika redkost tudi v svetovnem merilu.
Vse življenje je bil zvest SLG Celje, čeprav so ga mamile druge hiše, tudi to je, zlasti v današnjih časih, velika redkost. Po upokojitvi je še nekaj sezon igral na celjskem odru, dokler so mu to dopuščale moči. Vse do danes je ostajal zvest obiskovalec premier celjskega gledališča, s čimer je prav tako izkazoval svojo človeško širino in toplino ter obenem pripadnost in zavezanost kolektivu, ki mu je vse življenje pripadal tudi sam.