Bil je član mnogih slovenskih gledališč, dve desetletji je bil član v SLG Celje, potem član SNG Nova Gorica, krajši čas pa tudi član mariborske in ljubljanske Drame. Kot igralec karakternih likov s smislom za satiro je bil med nosilci repertoarja v Celju in Novi Gorici, vmes je ob številnih gledaliških vlogah ustvaril tudi pomembne filmske in televizijske vloge. Za svoje stvaritve je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1971 nagrado Borštnikovega srečanja in Severjevo nagrado, za življenjsko delo pa je leta 2000 prejel Borštnikov prstan.
Za njegovo izbiro igralskega poklica so bili odločilni trije »krivci«: igralca Stane Sever in Mira Stupica ter pokojni mariborski gledališčnik Jože Mlakar, ki ga je povabil k sodelovanju z amatersko gledališko skupino. Nekaj mesecev kasneje je uspešno opravil avdicijo v ptujskem poklicnem Okrajnem gledališču, kjer je leta 1950 debitiral z vlogo Mirka v Žižkovi priredbi Miklove Zale. Polletnemu ptujskemu obdobju je sledil študij igre na ljubljanski Akademiji, temu pa angažmaji v različnih gledališčih.
Dragi Sandi, počivaj v miru!