Moja teza je, da je največje človeško gonilo potreba po učinkovitosti.
Učinkovitost, ki jo razumem kot vplivanje na resničnost, tako da se ta spremeni, ne glede na to, za kako neznatno spremembo gre.
Ime za to dejanje vplivanja bi lahko bilo delo. In ime za to potentnost vplivanja, stopnjo možnosti vpliva, je moč.
Torej: delo in moč.
Vzemimo na primer mizarja ali tesarja: vzame kos lesa in iz njega naredi mizo.
S tem, ko učinkuje na ta les, spremeni njegovo resničnost – in hkrati tudi SVOJO resničnost.
Tisti kos lesa potem izgleda drugače.
To je oblika moči: nekaj narediš, nekaj spremeniš, to ima nek učinek in je tam.
To je učinkovitost.
In ta proizvaja srečo.
Ampak ko izgubiš svojo učinkovitost in ko jo vse bolj in bolj izgubljaš, opaziš: dejansko ne morem vplivati na resničnost, nisem učinkovit, resničnost je do mene indiferentna, ni ji pomembno, ali sem tu ali me ni. In potem pomisliš: tega ne prenesem. Tega občutka, da sem neučinkovit in nemočen, ne prenesem, ne prenesem tega zastoja, te depresije.
In kar takrat potrebuješ, je prekinitev te dinamike zastoja.
Možna načina prekinitve sta dva.
Prvi je: nekaj uničiš.
Vzameš kamen, ga vržeš v okno, šipa se razbije, in to je trenutek sreče.
Ker takrat opaziš: pomemben si.
Imaš vpliv na resničnost in ta se spremeni.
Nekaj si naredil.
Sprejel si odločitev.
Naredil si nekaj.
To je dober občutek. Občutek, da imaš moč.
To je nekaj, kar si želiš ohraniti.
Zato boš mogoče vrgel še en kamen in opazil, da se spet počutiš malce bolj samozavestnega v svoji koži, ker se začenjaš zavedati, da svetu nisi popolnoma odveč.
Ker ga lahko spremeniš.
Lahko mečeš kamne.
Ali kaj razstreliš.
(odlomek iz besedila)
Povezava: PDF gledališkega lista