Otroci ne morejo sami oditi v gledališče. Zato je svetovni dan gledališča za otroke in mladino, ki ga tradicionalno praznujemo 20. marca, svojevrsten poziv k prepoznavanju dejstva, kako zelo so otroci odvisni od odraslih, ki jih obkrožajo, kajti prav oni jim omogočajo, da so kritično izpostavljeni umetnosti nasploh, še posebej pa – živemu gledališču. In prav zato vam polagamo na srce: »Danes odpeljite otroka v gledališče.«
Gledališče se odvija v posebnem času in prostoru, zato je že po svoji naravi nekaj minljivega, nekaj, kar se dogaja le v določenem trenutku. Pravzaprav tke nevidne vezi, da bi odprlo človeško srce ter vanj posadilo semena empatije in vzgojilo poganjke radovednosti in spraševanja, ki lahko vplivajo tako na celotni razvoj človeka kakor tudi na smer, v kateri se bo njegovo življenje odvijalo v prihodnje.
A zato da se gledalci čutijo povezane in imajo spoštljiv odnos do gledališča, morajo vložiti tudi nekaj napora. Kajti gledališče se ne more zadovoljiti le s funkcijo pasivnega sprejemanja. Navsezadnje je dejavnost, ki zahteva pozornost, sodelovanje, odprtost, radovednost in kritično razmišljanje. Popolno udejstvovanje – ne le intelektualno, marveč tudi fizično, emocionalno in nekateri bi dejali celo spiritualno. In šele takrat, ko je udejstvovanje resnično popolno, hkrati spodbudi tudi več čutil in tako ponudi bogato, močno in transformativno izkušnjo.
Veliko staršev razume neprecenljivo vrednost, ki jo ima branje – ne glede na to, ali v resnici tudi sami veliko berejo ali ne. Razumejo njegovo funkcionalno vrednost in prepoznavajo njegovo moč, da postane potni list, s katerim se bodo lahko otroci in mladi iz resničnega sveta odpravili v raziskovanje novih svetov. Razumejo, da branje ni nekaj, čemur se lahko odpoveš, pa četudi je sprva videti preveč zahtevno in vzbuja nelagodje. Je bolj ključ, ki lahko mladim odklene številne svetove, saj je tako, da lahko postane le ena sama misel, ki jo odkrijejo v knjigi, popotnica za vse njihovo nadaljnje življenje. Zato si starši še posebej prizadevajo poiskati knjigo, ki bo otrokovo domišljijo prebudila dovolj močno, da bo lahko premagal vse ovire, ki bodo prežale nanj, medtem ko se bo učil brati. Zakaj takšnega priznanja ni deležna tudi izkušnja »prebiranja« gledališča?
Gledališče ni nekaj, čemur se lahko odpoveš že po eni slabi izkušnji. Ni nekaj, kar lahko zliješ v kalup. Lahko je trdo in nelagodno delo, a tudi prijetno in privlačno obenem. Tako bo lahko »bralec« gledališča potreboval kar nekaj časa, dokler ne bo doumel večplastnosti znakov, občutij in pomenov, ki mu jih to ponuja. Pa vendar gledališče kot destilirana izkušnja prav tako omogoča gledalcem, da čisto »zares«, z novimi očmi, vidijo, kaj vse je v njem, da predmete, osebe, odnose, znake vidijo drugače in da njihov pomen odkrivajo in si ga razlagajo po svoje.
Gledališče je edinstvena izkušnja, ki otrokom pomaga, da ustvarijo povsem nove, osebne oblike pomena, kar pa seveda zahteva njihovo udejstvovanje. Kakovost tovrstnega udejstvovanja se bo polagoma izboljševala s tem, ko bo rasla tudi uglašenost otrok in mladih na izkušnjo gledanja gledališke igre.
Zatorej zamisli o gledališkem opismenjevanju nikakor ne smemo dojemati zlahka, ravno nasprotno, tu je, da pomaga odpreti pomembno in univerzalno okno v prebiranje in osmišljanje sveta. Zelo nujno potrebne so te veščine v svetu, ki postaja vse bolj sovražen do otrok in v katerem je toliko otrok omejenih in zapostavljenih zaradi revščine, vojn, konfliktov in različnih vrst pregona. Ti otroci morajo postati naša kolektivna odgovornost.
Izziv, s katerim se morajo spoprijeti vsi umetniki in umetniški aktivisti, je, da zagotovijo, da bodo vsi odrasli, ki imajo moč, da #Danesodpeljejootrokavgledališče, razumeli svojo odgovornost do otrok, ki morda nikoli ne bi spoznali živega gledališča brez njihove pomoči, in naredili vse, kar je v njihovi moči, da otrokom omogočijo gledališko opismenjevanje, na podoben način, kot si prizadevajo, da bi znali otroci brati in pisati.
Yvette Hardie, predsednica združenja ASSITEJ
Prevod: Nataša Jelić