V nekaj desetletjih so se razmere za kritiško dejavnost zaradi hitre digitalizacije medijev, ki jo je izkušnja pandemije covida 19 še dodatno pospešila, močno spremenile. Zato je novi slovenski portal, namenjen umetniški kritiki, pomembna pridobitev. Še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je digitalna transformacija družbe ena od prednostnih nalog Evropske unije in da je uspela Vlada Republike Slovenije v Načrtu za okrevanje in odpornost pridobiti tudi tri milijone evrov sredstev za skupni nacionalni kulturni portal e-Kultura.
Ob tem pa se seveda zastavlja kar nekaj vprašanj. Kdo bo na spletni strani, namenjeni kritiki, objavljal in kdo jo bo prebiral? Kaj je pravzaprav njen namen? Naj se ustavim samo ob prvem vprašanju, ki sem si ga kot nekdanja literarna, gledališka in filmska kritičarka v preteklosti pogosto zastavljala, in sicer, kdo je pravzaprav kritik in kakšna je njegova vloga? Beseda kritês je starogrškega izvora in je prvotno označevala sodnika. V psevdoplatonskem dialogu Aksiohos iz 1. st. pr Kr. se uporabi izraz kritikós za učitelja kot razlagalca besedil. V spisu O vzvišenem (Perì hýpsous) okrog dve stoletji pozneje pa se beseda krísis prvič pojavi v pomenu sodbe o literaturi. Ponovno izraziteje oživi v renesansi, ko Erazem Rotterdamski govori o ars critica oziroma umetnosti presojanja. K širitvi pojma veliko pripomore tudi Molière s svojo igro Šola za žene. Nicolas Boileau v Umetnosti pesništva (1674) pa izraza kritika in kritizirati že uporablja kot splošno uveljavljena.
Če se torej opremo na sam izvor besede, je kritik tisti, ki o nečem sodi. Kakor mora torej sodnik poznati vse pravne podlage za svoje odločitve, je kritik v umetnosti tisti, ki ima celovit pregled nad umetniškim snovanjem oziroma posameznim umetniškim področjem, kar mu šele omogoča, da o njem izreka sodbe. Kritika torej od običajnega bralca oziroma gledalca in tudi ustvarjalca loči njegova strokovna usposobljenost, ki izhaja iz poznavanja področja v celoti in ne zgolj iz osredotočenosti in osrediščenosti na posamezno umetniško delo. Filozof Hegel bi rekel, da ga za kritika dela to, da je sposoben od samih dreves uzreti gozd in iz občega sklepati o partikularnem. In kakor mora ne glede na zgodovinske transformacije vlog v družbi sodnik še danes enako kot nekoč poznati zakone, po katerih lahko presoja, tako tudi umetniški kritês oziroma presojevalec ne more biti kritik brez izpolnjevanja in upoštevanja osnovnega pogoja, to je presoje, vrednotenja in sodbe o umetnini, ki izhaja iz védenja in poznavanja področja, o katerem govori. Osebni vrednostni sistem kritika kot individua tako nikakor ne more in ne sme biti sistem vrednot kritika pri njegovem delu. Novi kritiški portal je nedvomno najboljša popotnica slovenski kritiki, da stopa po tej poti in obenem odkrije še mnoge nove kritiške smeri.