Kot je na današnji novinarski konferenci povedala dramaturginja Ira Ratej, je ameriška igralka, režiserka in dramatičarka Nikole Beckwith z dramskim prvencem Stockholm, Pennsylvania takoj zbudila pozornost. Še preden je bila igra izvedena na gledaliških deskah, je dobila ponudbo, da po njej napiše scenarij za film, ki ga je tudi režirala. Film je bil predstavljan na filmski festivalu Sundance, kjer je naletel na dokaj dober sprejem.

Tema igre in filma je po njenih besedah t.i. stockholmski sindrom, za katerega je značilno, da žrtev goji pozitivne občutke do tistega, ki jo nadzira, zlorablja ali ogroža, in negativne občutke do tistih, ki ji skušajo pomagati. Strokovni izraz je leta 1973 skoval psihiater Frank Ochberg ob primeru ropa banke, med katerim sta roparja ugrabila pet oseb, prav ti talci pa so med ugrabitvijo odkrito simpatizirali s svojima ugrabiteljema.

V Pogrešanih pa gre po besedah Ire Ratej za ugrabitev otroka, Leie, ki jo pri štirih letih v parku ugrabi Ben. Zdaj jo po 19 letih vrnejo k staršem. Vendar se avtorica ne posveča toliko kriminalni zgodbi oziroma temu, kaj se je dogajalo med ugrabiteljem in žrtvijo, pač pa se osredotoči na trenutek vrnitve domov. In ta vstop nazaj v družino postavi v sivo cono: "Ne gre samo za srečen konec zgodbe neke osebe. Če je bilo tisto prej črno, potem to novo življenje, ki se razpre, ni samo belo, pač pa se čez oba odnosa - do ugrabitelja in družine - razlije sivina."

Nataša Barbara Gračner, ki je tudi avtorica odrske priredbe besedila, je, kot je povedala, ob gledanju filma videla tudi zgodbo, ki govori o lastninjenju ljudi v imenu ljubezni. "Vse, kar počnemo v odnosih, nosi neko zahtevo," je poudarila in dodala, da je skozi film in skozi predstavo to najbolj začutila pri največji žrtvi - materi, "ki se bori za tega otroka na vse ali nič".

Po drugi strani je ob zgodbi ugrabljene deklice razmišljala o tem, "kako lahko to bitje v kleti preživi, kakšno hrano potrebuje, da obstaja", ter prišla do sklepa, da bi bilo dobro, da bi lahko zatočišče našla v umetnosti. Zato je v njeni priredbi deklica pesnica, ki ji ugrabitelj, intelektualec in ljubitelj umetnosti to hrano lahko nudi.

Judita Zidar, ki je prevzela vlogo matere, je izpostavila, da si v igri mati, ki se ji je hči vrnila fizično, želi, da bi se ji vrnila tudi duhovno, mentalno in čustveno. "Čustveno ranjena se bori na svoj način in na koncu ne zmaga, saj je to bitka brez upa na zmage. Vendar se ji zaradi teh drobnih razpok, ki jih dela, zdi, da vendarle je vredno," je dodala.

Prevod podpisuje Andrej E. Skubic, avtorica pesmi in asistentka režiserke je Eva Kokalj, scenografka Meta Hočevar, kostumografinja Tina Bonča, avtor glasbe Drago Ivanuša, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos.

Vloge Leie je prevzela Ana Penca, ki je študentka 4. letnika Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Igrajo še Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe in Sebastian Cavazza.