Pogovor s tujino: Jeton Neziraj

Napisali ste več člankov – od kritik, teoretičnih razprav do prispevkov o sociologiji gledališča. Katerih problemskih področij ste se v tem pisanju največkrat dotaknili?

Recimo odnosa med gledališčem in občinstvom, z npr. analizo, zakaj ljudje hodijo ali ne hodijo v gledališče; nadalje razmerja med samim besedilom in njegovo uprizoritvijo; potem načinov uprizarjanja neke igre. Napisal sem razne razprave o specifičnosti albanske dramaturgije; tudi kako funkcionira gledališče med vojno; pa še npr. kako funkcionira neodvisno albansko gledališče v primerjavi z nekim danskim.

Napisali ste tudi štiri knjige. Kaj obravnavajo?

Knjige so večinoma nekakšne monografije. Ena opisuje neke vrste zgodovino kosovskega Dodona gledališča. Delovanje tega gledališča, ki je bilo nekako politično, je bilo zelo zanimivo v času represije. Sama produkcija morda niti ne, bolj ideja, ki je stala za tem. Vprašanje, zakaj niso v tistem času preganjanja in diskriminiranja tega gledališča zaprli, je zelo zanimivo. Slavni albanski igralec Enver Petrovci, ki se je v času nemirov vrnil v Prištino, je bil imenovan za direktorja, kar je bil zelo velik dogodek. Nato so ga po hitrem postopku odstranili in ga zamenjali z nekim srbskim direktorjem, ki je bil imenovan s strani takratne oblasti. Petrovci je bil v tistem času v kontaktu s Faruk Begiollijem in z njim celo odprl igralsko šolo znotraj univerze. Begiolli je bil eden najbolj znanih filmskih igralcev v bivši Jugoslaviji in to dejstvo je zelo koristilo samemu gledališču. Čeprav srbski direktor ni dovolil izvajati izpitov igralske šole na odru gledališča, je zaposlenim vendarle nekako uspelo izpeljati to nalogo brez njegove vednosti. Najpogosteje so poskrbeli, da se je opil.

Druga knjiga govori o zelo nadarjeni igralki Adriani Abdullah, ki so jo ubili v neki kavarni v centru Prištine, ter o okoliščinah in zgodbah tistega časa.

Tretja knjiga je povezana z zgodbami o pogrešanih ljudeh ter predvsem o čustvenih procesih, ki jih pri tem doživljajo družine, tako na eni kot drugi strani.

Letos pa je izšla še monografija o Fakur Begiolliju, ki jo imam za svojo dosedaj najboljšo knjigo. Seveda je v albanščini, bo pa prevedena v srbščino in angleščino.

Pri svojih delih – naj gre za dramska besedila ali opisane knjižne izdaje – namreč vedno težim k temu, da bi bila prevedena v čim več jezikov. Prevajanje dramatike pri nas sicer ni v navadi.

Poleg tega, da ste dramski pisec, pišete tudi scenarije za filme?

Napisal sem nekaj scenarijev, ki so jih večinoma realizirali mladi režiserji. V glavnem gre za kratke filme, ker so poceni. Filmska industrija je na Kosovu bolj ali manj mrtva. Do realizacije dolgometražnih filmov ni nikoli prišlo, sta pa dva moja scenarija na natečaju Ministrstva za kulturo dobila glavno nagrado.

Dobil sem tudi nagrado založbe “Buzuku” za igro Liza po fle (Liza spi) – ta je nastala po scenariju za film, ki je bil v kratki verziji tudi produciran. Sicer pa imam do sedaj objavljenih osem do deset dramskih besedil.

Je kdo posebej vplival na vaš način pisanja?

Pri pisanju se ne držim točno določenega stila, določene strukture. Rad se preizkušam v različnih strategijah, z vedno drugačno zgradbo in drugo vsebino. Ne bi mogel reči, da so ravno vplivali name, so mi pa npr. všeč pisci kot so Dostojevski, Márquez, Ionesco in romunski pesnik Marin Sorescu.

Ste izvršni direktor Multimedijskega centra v Prištini. S čim se ukvarja ta center?

To je nekakšna organizacija, ki producira in objavlja igre, organizira delavnice in seminarje. Predvsem se ukvarja s sodobnim gledališčem, poskušamo eksperimentirati, pa naj gre za pisanje ali uprizarjanje, tudi izven gledališča.

Dejavnost centra je bila prvotno namenjena samo otrokom in mladim, nato pa smo svoje delovanje razširili. Imeli smo srečo, da smo dobili sredstva, in to večinoma mednarodna. Multimedijski center je trenutno ena izmed najbolj dejavnih umetniških organizacij na Kosovu, s svojimi projekti pa občasno tudi gostuje v tujini.

Sodelujete tudi pri samih uprizoritvah vaših iger, na vajah morda, ali to prepuščate režiserjem?

Scenarije, igre samo napišem, način uprizoritve pa prepuščam režiserjem. Sodelujem na raznih delavnicah, npr. kreativnega pisanja. Ne sodelujem pa pri sami postavitvi neke igre, na vajah, razen če me iz kakšnega posebnega razloga ne pokličejo. Nekateri režiserji se držijo koncepta, ki naj bi ga igra prinašala, se je pa tudi že zgodilo, da so se odmaknili od osnovne ideje igre.

So vaše igre vedno uprizorjene?

Pri gledališču je ponavadi tako, da dobim naročilo za igro, nato pa jo uprizorijo. Drugače je seveda pri scenarijih za filme, ki ležijo na kupu, ker ni dovolj sredstev za realizacijo.

Letos so bile uprizorjene tri moje igre: ena govori o meščanih in oblasti, druga govori o preseganju maščevanja, tretja pa o nekakšni spravi – ta bo v decembru dočakala še srbsko verzijo. Trenutno potekajo vaje za uprizoritev še ene moje igre, ki nastaja v koprodukciji z angleškim Nomad Theater. Imel sem še druge ponudbe, a nisem utegnil.

Kaj je za vas politično v gledališču?

Gledališče je politično v svojem bistvu. Seveda odvisno od smeri, v katero hočeš iti – ampak vedno gre za nek politični moment. Nekateri ljudje pravijo, da umetnost dela za samo umetnost, toda v trenutku, ko hočeš to prikazati občinstvu, postane to politika. So seveda različni pomeni in nivoji tega, saj ima vsako delo svoje specifične značilnosti.

Nekatere moje igre so skrajno politične, saj v njih npr. prevprašujem, ali je mogoče, da Albanci odpustijo Srbom po tem, kar se je zgodilo; govorim o npr. seksualnosti in tabujih, in ko govoriš o tabujih, je to neke vrste politika. Tudi Ranjeni Enej je politična igra.

Želite biti v Ranjenem Eneju pedagoški ali ne? Zdi se namreč, da ves čas hodite po robu med tem, da na nek način “moralizirate”, in med tem, da se prav temu poskušate izogniti?

Rekel bom samo to, da je Enej nekakšna epična zgodba borbe za življenje. Ljudje kljub vsemu gledajo na druge ljudi, nikoli ne postanejo stroji. Enej išče svoj dom, življenje.

Čemu pa mešanje identitet, zamenjava in prekrivanje likov?

Lik Avdullaha je lik nekoga, ki ni samo iz sedanjosti, temveč tudi iz preteklosti. Zgodovina se ponavlja, ničesar novega ni, vse je le odmev preteklosti. Ničesar se nismo naučili.

Tudi preko strukture sem hotel prikazati idejo energije, ki jo imajo ljudje, da nadaljujejo, da se borijo proti smrti. Mešanje vlog in zamenjava likov – vse to je namenjeno temu, da ljudje lažje sprejmejo idejo, razumejo koncept igre. Ničesar novega ni, vse je bilo že v antiki; lahko ponoviš, kar je bilo že rečeno, vendar na sodoben način, namesto nožev imaš pač kalašnike.

Moj namen ni podajati odgovorov – to je stereotip starega didaktičnega gledališča.

Za konec – kakšne načrte imate v prihodnje?

Prav sedaj bom začel poučevati dramaturgijo na univerzi, drugače pa imam eno novo naročilo ter končujem, kar moram še končati.