Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem je svojevrsten slovenski kulturni fenomen. Če rečemo, da je največja slovenska knjiga in najbolj priljubljena slovenska knjiga vseh časov, potem to lahko podkrepimo s številkami, ki so resnično impresivne: roman je med bralce od leta 1906 sprva potoval v podlistkih v časopisu Dom in svet, leta 1912 pa je dočakal prvo knjižno izdajo. Sledile so številne kasnejše izdaje in ponatisi, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, vseh je do danes kar 44. Če se malo poigramo s številkami, to pomeni, da so bralci v povprečju vsake dobre dve leti pokupili vse izvode romana in so bili založniki primorani natisniti novo izdajo. Kako sladke skrbi!
Kako je to mogoče? Zakaj je Pod svobodnim soncem tako izjemno uspešna knjiga tudi pri bralcih, kar ne velja za številne druge pomembne in temeljne knjige slovenske literature? En razlog je nedvomno zgodba in pa Finžgarjev osnovni namen pisanja tega zgodovinskega epa – buditi in krepiti narodno zavest Slovencev. Zgodba Pod svobodnim soncem, ki je tako globoko vpisana v zavest in identiteto Slovencev, je neverjetno aktualna še danes, v času iskanja novih družbenih vezi in soodvisnosti. Še danes nas spodbuja k premisleku in odpira vprašanja iskanja temeljne identitete naroda: kdo smo, kam sodimo? Na občutek podrejenosti, zavojevanosti, potlačenosti, majhnosti, ki je Slovence spremljal skozi zgodovino in ki je v naši kolektivni zavesti še dandanes prevečkrat navzoč, prevečkrat tudi neupravičeno, je znal Finžgar mojstrsko preliti v junaško zgodbo Iztoka, Irene, Svaruna in Slovenov. Zgodbo zmage, poguma, drznosti, ljubezni in modrosti. In četudi je delo nastajalo kot mladinski roman, danes žanrsko vsekakor ruši meje in je kratko malo temeljna slovenska literarna klasika. Z enim poudarkom – še danes tudi med bralci živa literarna klasika.
Odločitev, da to monumentalno knjižno delo izdamo v stripovski različici, je zorela dolgo, razreševala kopico dvomov in dilem in tudi samo delo na stripovski naraciji ter nato likovni interpretaciji je terjalo nekaj let. Tako je leta 2021 izšla stripovska različica Pod svobodnim soncem – strip, katere dramaturško predlogo je prispeval Goran Vojnović, ilustratorskega podviga se je lotil Damijan Stepančič, spremno besedilo pa je prispeval zasl. prof. dr. Janez Bogataj, ki mu je bil Finžgar stari stric. Vsi trije avtorji so, pri tako obsežnem stripovskem delu je to pač neizogibno za uspeh projekta, investirali svoj zelo osebni odnos do tega velikega dela, profesor Bogataj je celo delil osebne spomine življenja s Finžgarjem do svojega 15. leta starosti.
Subverzivna forma stripovske estetike pa je bila seveda tudi priložnost, da se posamezni segmenti Finžgarjevega dela močneje poudarijo. Pod svobodnim soncem – strip, tako kot v času od prve knjižne izdaje romana leta 1912, krepi ponos in zavest o pripadnosti narodu. Nastal je obsežen, pretresljiv in navdihujoč roman v stripu, ki na kar stopetdesetih straneh pripoveduje zgodbo o tem, kako so naši predniki iskali in si izborili prostor pod svobodnim soncem.
Ilustrator Damijan Stepančič je ob izidu stripa povedal: »V stripu sem želel izpostaviti zgodbo, vzdušje in znotraj tega bralcu ponuditi plastičen prikaz junakov, ki jih je zares cela vrsta. Goranov scenarij s premišljenimi poudarki je prvotno zgodbo naredil še bolj dinamično, sam pa sem se predvsem osredotočil na epske prizore bitk na eni strani ter osebne dileme in odločitve na drugi. Rezultat tega procesa je, da smo v stripu pravzaprav poustvarili vso kompleksnost izvirnega Finžgarjevega besedila.«
Že Finžgar si je želel in predstavljal, da bo prva knjižna izdaja leta 1912 ilustrirana, a se mu to ni izšlo, šele izdaja leta 1951 vključuje ilustracije Slavka Pengova. »Po letu 1945 in vse do danes je bila cela vrsta prošenj raznih ustvarjalcev, da bi naredili strip. Kakovost teh slikarjev je bila na takšni estetski ravni, ki meni ni najbolj ležala. Rekel sem si, če bo kdaj strip, ga bo delal nekdo, ki ga zna dobro narediti in je odličen na tem področju,« je povedal prof. dr. Janez Bogataj, avtor spremne študije.
Seveda pa je svojski podvig uspel tudi piscu stripovske priredbe Goranu Vojnoviću. Kako skrajšati tako obsežen roman in ga prirediti v stripovski scenarij? »Morda se bo slišalo paradoksno, ampak priredbe Finžgarjevega dela sem se lotil povsem filmsko, skozi kadriranje scen, pri čemer sem vedno znova ugotavljal, kako izvirna zgodba izvrstno teče in je tako na nek način že Finžgar sam pisal povsem filmsko,« je povedal avtor besedila stripa in dramatizacije.
Ponovna izdaja stripa, ki je nekako sovpadala z bližajočo se 110-letnico prve izdaje romana Pod svobodnim soncem v knjižni obliki, je spodbudila še en pomemben dogodek, veliko razstavo stripovskih tabel v začetku leta 2022 v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bila priložnost, da se še z nekaterih drugih vidikov poglobimo v genezo tako samega romana in Finžgarjevega ustvarjanja kot tudi genezo samega stripa. Katarina Hergout, kustosinja razstave, je poudarila, da je na razstavi del Stepančičevih ilustracij iz stripa predstavljen v povečani obliki, ki pri takem načinu predstavitve zasijejo v svoji luči in učinkujejo še bolj monumentalno ter udarno. Po drugi strani razstava – s predstavitvijo Stepančičevih skic in študij – odkriva intimnejši del umetnikovega snovanja in ustvarjanja ilustracij, kar ponuja zanimiv vpogled v genezo nastajanja stripa.
In tako kot literatura lahko premika in združuje različna področja ustvarjanja, se je po likovni zgodbi romana, ujeti v strip, rodila ideja o gledališki predstavi. In eden največjih epov slovenske literature pač terja epski, ambiciozen podvig tudi v kontekstu gledališke produkcije. Tako se je tudi zgodilo. Pod svobodnim soncem so se združile tri nacionalne kulturne inštitucije in ustvarile edinstven gledališki spektakel.
Pod svobodnim soncem je knjiga, strip, ikona in zgodba ter sedaj tudi gledališka predstava, ki bralca in opazovalca ne pusti ravnodušnega: nasprotno, ga povzdigne in navdihne.
Povezava: PDF gledališkega lista