Mateja Rihter, 18. 5. 2021

Pismo režiserki Mileni Olip

Gledalci pišejo gledališkim ustvarjalcem. – Mateja Rihter: "Ti teh delitev ne poznaš, živiš skupni slovenski kulturni prostor, vanj vnašaš svoje odlične ideje in ga bogatiš." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.

Milena Olip / Foto: Mateja Rihter

Draga Milena!

V predstavi Gustav, ki jo je na oder postavila vaša Mlajša gledališka skupina KPD Planina Sele ob 80. jubileju pesnika in slikarja Gustava Januša, si predstavila te Januševe verze:

»Deževalo je v moje oči,
barve so se cedile po jagodah,
v meni je ugasnila želja
po žalosti preteklih dni.

Prišel sem mimo, nisem hotel govoriti.
Sedel sem na njihov rob
ter jim začel pripovedovati
o prijateljstvu z dežjem.«

Spomnila sem se nanje te dni, ko sem se tik po dežju vozila v Selah. Narava je bila tako lepa in zelena je imela najbolj sveže barvne odtenke. Ja, po čudoviti naravi so znane Sele, a ne samo po tem, tudi po kulturi. Lani si postala predsednica Katoliškega prosvetnega društva Planina Sele. »Kultura se začne v srcu vsakega posameznika« je vaše geslo. Na odru si že večkrat stala kot igralka, če pomislim samo na Brechtovo Opero za tri groše (ki je bila nagrajena na Linhartovem srečanju) pa na Medejo, Hamleta ali že omenjenega Gustava. Še večji pa je tvoj režiserski doprinos, ne nazadnje si doštudirala režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Svoje znanje in talente rada daješ na razpolago slovenski narodni skupnosti na Koroškem, v zamejstvu, kot se reče v Sloveniji, a to se vedno lahko postavi pod vprašaj. Kdo je za in kdo je pred mejo? Ti teh delitev ne poznaš, živiš skupni slovenski kulturni prostor, vanj vnašaš svoje odlične ideje in ga bogatiš. Kultura je v vaši družini način življenja, skoraj vsi prepevate v Mešanem pevskem zboru v Selah, tvoj dedek Janko Olip pa je z Jankom Mikulo soavtor besedila srčne himne koroških Slovenk in Slovencev »Rož, Podjuna, Zila«, za katero je glasbo napisal Pavle Kernjak, ti pa si režirala dokumentarni film o Kernjaku Pr' Dravci doma – in krog se sklene.

Če omenim tvojo režisersko dejavnost, ne morem mimo filma Sine legibus – po poteh 1976, ki je bil predvajan na festivalu slovenskega filma v Portorožu in nagrajen na mednarodnem festivalu Dokudoc v Mariboru. Predstavila si zgodbo »štirih rojakov iz Sel na avstrijskem Koroškem, ki so zaradi nasprotovanja preštevanju manjšine ukradli glasovalno skrinjico, lističe pa zažgali«. Dokumentarni film, res vreden ogleda, je dostopen na: https://vimeo.com/328951339.

O tem preštevanju manjšine je pisal tudi pesnik Valentin Polanšek v svoji pesmi Sosed pri sosedu: »Kdo se je tako prevzel, da nas bi rad preštel? Saj nismo v gosteh na teh koroških tleh – na zemlji, s krvjo in z znojem prepojeni! Naši so žulji, naša je rovača, naša je njiva že davnega orača, zato je ta zemlja naša – domača! Zato, sosed, v skupni domovini bodiva vrtnarja lepših skupnih bodočih dni – in ne drug drugemu grobarja, vsakdo rad živi!«

S svojim kulturnim delom se skupaj z drugimi vedno znova trudiš za »lepše skupne bodoče dni.« Na spletni strani Kino v karanteni (https://spz.slo.at/sl/kino-v-karanteni), ki sta jo – vse pohvale za to – vzpostavili Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza, je na ogled precej tvojih izdelkov, nekaj si jih naredila v sodelovanju AGRFT in RTV Slovenija. Pretresljiv je Job Janka Messnerja o zadnjem slovenskem konju v Celovcu. Na ogled sta Libero in tri koroške zgodbe Riba, kaktur in bencin. Močan je tvoj film Roki na steni o 35-letni čistilki, ki ostane brez službe in se ji s tem zamaje svet. Vanj jo spet prebudi hčerka s stavkom na steni: Mama, imaš mene. Pomembno je, da zgodovina ne gre v pozabo, tako si posnela tudi Šest desetletij pozabe – spomine Mici in Neži Olip na čas v taborišču. Prav kultura spominjanja ti je izredno pomembna. Pred nedavnim ste v Selah z vijolično barvo osvetlili cerkev v spomin na trinajst selskih žrtev, kar je skupno ime za trinajsterico koroških upornikov proti nacizmu v času 2. svetovne vojne, ko je bila Avstrija priključena tretjemu rajhu. »Vijolična barva, ki je zmes modre in rdeče barve, zmes hladnega in toplega, naj vzbudi zavest, da teh dogodkov ne pozabimo. V vsakem človeku sta tako kot v vijolični barvi prisotni dve nasprotujoči si sili. Pogled na osvetljen stolp naj bi bil spodbuda, da vztrajno iščemo silo, ki v človeku vzbuja dobro in lepo,« si zapisala za časopis Nedelja.

Kako vzbujati lepo in dobro v sočloveku, si neverjetno mojstrsko prikazala v filmu Srce je žalostno. Kaj pa, če z vzbujanjem lepega in dobrega ne uspemo? Kaj je, ko zmanjka tem za pogovor, ko je vse samo še delo v samoti podeželja? Ja, potem je srce res žalostno …

Ti podeželje dobro kombiniraš s širnim svetom, saj rada potuješ. Z bratrancem Andrejem sta se podala celo na pot okoli sveta. V zelo lepem spominu pa imam tvojo razstavo fotografij s Kube. Hvaležna sem, da sem te na odprtju v Slovenskem knjižnem centru smela predstaviti občinstvu, ki je Mohorjevo knjigarno v Celovcu napolnilo do zadnjega kotička.

V času korone, ki je kulturo tako žalostno oklestila, nisi počivala. Gledališče Iskra je v kooperaciji s teatrom Kukukk po Koroškem uprizarjalo nemško-slovenski gledališki performans z naslovom Dies irae režiserke Nike Sommeregger, ki se ukvarja s tematiko bega in pregona. Angelika Ogris, Monika Olip, Anja Oraže in ti ste bile v pretresljivi predstavi zbor, ki je zahtevno in zelo zanimivo vsebino podkrepil še z ganljivo pesmijo. Med drugim pa si režirala tudi letošnje srečanje Koroška poje 2021, kjer so sodelovali odlični koroški glasbeniki in glasbenice. Prireditev je potekala – kot smo se zdaj že navadili – po spletu. A veselim se časa – in upam, da bo to zdaj res kmalu – ko boste v Selah spet postavili na oder kakšno novo premiero, veselim se časa, ko bo vaš zbor lahko spet iz srca lahko zapel. In veselim se spet kakšnega tvojega novega filma. Prepričana sem, da boš kot vedno spet pozitivno presenetila.

Mateja Rihter

Koronavirus, Milena Olip

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Lana Strmec, 31. 5. 2021
Pismo igralcu Roku Kunaverju
Lidija Golc

Kako sem vesela tega prispevka, hvala urednici Nedelje zanj. Milena dela, dela in je vedno vesela. Odlični so tudi trije koncerti, objavljeni v oddaji Dober dan, Koroška: Nikoli slabe volje. Objem Mateji in Mileni, pozdrav v Celovec in v Sele. 18. 5. 2021

Zalka Kelih-Olip

Tudi jaz se veselim prispevka o Mileni. Mislim, da tisti, ki živimo blizu nje, morda premalo opazimo in cenimo, kaj vse dela. Sama pa je skromna in ne opozarja nase. Res veliko in dobro dela! Hvala Milena, hvala Mateja! 19. 5. 2021 19. 5. 2021

Walter Juwan

Tudi jas sem vesel, da sem imel srečo da mi je dala možnost pod njeno režijo delati,zelo jo cenim ne samo kot kulturno delavko temveč tudi kot pošteno in priljubljeno osebo. Milena hvala da si mi zaupala in me vkjučila v tvoja dela. Lep pozdrav Walter 19. 5. 2021