Maja Drolec, 3. 5. 2021

Pismo igralcu Borisu Ostanu

Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Maja Drolec: "V čast mi je, da Vam lahko pišem, saj sem le Vaša zvesta občudovalka, zvesta obiskovalka Mestnega gledališča ljubljanskega." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.

Boris Ostan / Foto: Peter Giodani

Spoštovani gospod Boris Ostan!                                                   

V čast mi je, da Vam lahko pišem, saj sem le Vaša zvesta občudovalka, zvesta obiskovalka Mestnega gledališča ljubljanskega. Občudujem igro in igralce, ki se levijo iz vloge v vlogo in se spopadajo s sebi nasprotnimi ali enakimi značajskimi lastnostmi, kot so krutost, vulgarnost, emotivnost in empatičnost, ter razgaljajo intimnost.

Močno je treba ljubiti, da nastanejo gledališča. (Borka Pavičević)

Vem, da imajo igralci tudi svoje življenje, ki včasih ostaja daleč za profesionalnimi aktivnostmi, in odigrati to dvojno vlogo je vsekakor velika umetnost in njihova najtežja vloga v življenju.

Vaša inspiracija, gospod Ostan, je glasba, življenjska sopotnica je sopotnica v igralskem in zasebnem življenju, Vajini trije otroci, ki so odraščali med slovenščino, danščino in angleščino, so po vsej verjetnosti prestopili meje držav in nimajo ovir živeti drugje, ne samo v Sloveniji, Vaše delo režiserja in profesorja na akademiji pa zahteva drugačne obremenitve kot oder. Ko prebiram Vašo biografijo, izvem, da ste tudi Vi izkusili življenje v tujini, si pridobivali bogate izkušnje s spoznavanjem tujih kultur. Med nagradami, ki jih ni malo, izstopajo Vaša vloga Hamleta in več Borštnikovih nagrad. Upam, da si lahko dovolim povedati, da so Vam bližje resnejše vloge z družinsko dinamiko, igre, ki ničesar ne olepšujejo, ki govorijo o odgovornosti in svobodi ter postavljajo vprašanje, ali je mogoče ljubiti preveč (Andrew Bovell: Kar vem, da je res).

Skrivnosti življenja so v podrobnostih znotraj velikega prostora.

Žal je v času karantene, v času prilagajanja, občinstvo deležno posredovanja nekaterih predstav po internetu, na daljavo, dvorana pa žalostno sameva. Tako sem si ogledala dramo Ivorja Martinića Le zaljubiti se ne smemo (po drami Dobro je, dokler umiramo po vrstnem redu). Predstava se mi je vtisnila v spomin in je še zelo živa …

Dežuje. Dežuje, grozijo poplave, slavnostno odprtje restavracije je odpovedano. Lastnika sta novopečeni par; Janko (Boris Ostan), ki se ločuje od svoje žene Elze (Bernarda Oman), in njegova partnerica; lepa mlada Nikolina (Iva Krajnc Bagola). Jankov in Elzin sin Paolo odhaja v Ameriko in pričakuje se, da se bo prišel poslovit. Toda to se ne zgodi. Pride tudi Jankova žena Elza, da bi se srečala s sinom. Janku čestita, da mu je uspelo najti nekaj res lepega in privlačnega, mlado Nikolino, občudovanja vredno. Elza ve, da je Janko zadnjih dvajset let, čeprav sta bila mož in žena, ni ljubil. In to mu očita.

Ljubezen ugasne.

Elza je zdaj osamljena, ve, da bo za vedno ostala sama.

V dvoje je lažje biti človek.

Sin odhaja v novi svet, mož se je od nje ločil.

Življenje je tarot, v kartah vse piše.

V domu za ostarele je obiskala umirajočega tasta. Vsi odidejo v bolnišnico, a tast umre proti jutru, ko je pri njem samo Elza.

To je drama o poslavljanju, drama o odhajanju, o zapuščanju znanega, kar je zmeraj boleče in povezano z negotovostjo.

Janko je besen na sina, ker se ni prišel poslovit, srečata se v bolnišnici in Janko razmišlja, da mu ni nikoli rekel tata, v družini niso bili preveč nežni drug z drugim, niso si govorili: »Rad te imam.« V družini so lahko veliko bolj kruti kot drugi ljudje, ki se ne poznajo. Po drugi strani pa je družina edina trdnost v življenju. Janko besno kriči, da je Paolo gnoj od sina, Elza pa, da je pizda mala.

Janko se Elzi opraviči, ker je vse spremenil.

Pridruži se jim še sinovo dekle Lucija (Lara Wolf Završnik), ki jo je Paolo že pred odhodom zapustil, čeprav ga ima Lucija še vedno rada. Ona ne more z njim v Ameriko, ker skrbi za mamo, vdovo. Tudi denarja nima.

Priča smo pripovedi o človeških slabostih, krhkosti odnosov in nemoči. O strahu pred življenjem in strahu pred spremembami – tako pred neizbežnimi (ločevanje otrok od staršev, staranje, smrt) kot tistimi, za katere se odločimo sami (nova zveza, selitev v tujino).

Avtor se sprašuje, ali imamo pravico do spremembe, čeprav z njo prizadenemo svoje bližnje. Bolečina likov je živa ter seže v srce, obenem pa vliva upanje in moč, humor in samoironijo.

Spoštovani gospod Boris Ostan, čestitke za vse Vaše vloge! Želim Vam še veliko ustvarjalnosti in dobrih vlog; na odru in v zasebnem življenju. Naj končam z Vašimi besedami na začetku letošnje abonmajske sezone:

»Trije meseci osame ...
Če bi lahko pred tem na zalogo prijateljevali …
Tako pa zamujena priložnost v februarju, januarju, decembru ...«

- Vaša zvesta občudovalka Maja Drolec

Koronavirus, Boris Ostan, MGL

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki