Spoštovani Matija!

Dolgo je trajalo, da sem se spravila k temu pisanju … Najprej sem bila kakšne tri dni »na luftu« in v tem času nisem uspela najti stika z vami. Potem pa so se vsa evforična občutenja polegla in spremenila sem se v majico v pralnem stroju. Obveznosti, ki jih je potrebno opraviti. Odnosi z ljudmi, ki me obkrožajo, in jih je potrebno negovati, jim prilivati. Vse, ne vem, kaj ...

Zdaj pa čutim, da je tisto, kar je bilo v meni kot oblak, dobilo obris, kot da bi dozorelo in vam lahko pišem. Saj se tudi sama sprašujem o smiselnosti tega in počutim se tako zelo majhno pred vami … Ampak samo na ta način vam lahko posredujem svojo hvaležnost za to, kar ste s svojo predstavo dali meni.

Tako močno predstavo vidim morda le nekajkrat v življenju. Točno take pa nobene, ker je enkratna kot vsaka predstava. In sem že po predstavi vedela, da je izjemna. Včasih se nam dogajajo izjemne stvari, pa se morda ne zavedamo, včasih mislimo, da so izjemne, pa se morda motimo.

Sploh ne vem, kakšna je zgodba. Ta predstava, Srečne kosti, je kot vtis, kot lep pogled, kot obrat deskarja na Voglu. Kot ogledalo, kot resnica. Čigava resnica? Kot tisto, kot pravi Shakespeare, kar naj bi gledališče bilo: odsev/ogledalo resničnosti. Predstava je gola, vi ste v njej goli. Obrnete sliko:

Say: I am happy.
(We say:) I am happy.
Say it louder! (We say again, a little bit louder:) I am happy.
(You say:) I said just like this in my dreams just a little bit less enthusiastically. :)

Vi daste sebe v predstavo in jaz vas vzamem. In še zdaj, ko pišem o predstavi, čutim fantastično energijo, ki žeja po življenju in je neskončno krhka. Vi ste ranljivi in krhki, človek je ranljiv in krhek. In morda je to dober razlog, da vam pišem. Želim, da obstajate in vas življenje ohranja in neguje. Blagor vam, ker ste izvedli tako predstavo. Ker se zavedate svoje kvalitete in ohranjate svojo preprostost, ki vam dovoli vpogled, jasen vpogled. Bog vas živi!

Želim vam vse dobro,
Alenka