Niko Goršič je slovenski igralec, performer, režiser s psevdonimom Nick Upper, pisec, novinar, urednik ter plesni in likovni kritik. Leta 1970 je diplomiral iz igralstva na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Študiral je tudi glasbo in umetnostno zgodovino. Je sinonim za alternativni teater in umetnik raziskovalec. V bivši Jugoslaviji je ozavestil postmodernizem v gledališču. Kot igralec ali režiser je nastopal v štiriintridesetih državah in prejel petintrideset nagrad.
Leta 2018 ste v makedonskem Teatru Anton Panov v Strumici kot gost režirali dramski tekst Peto dejanje črnogorskega avtorja Ljubomirja Đurkovića. Zakaj ste izbrali ravno ta tekst? Kaj vas je motiviralo, da Peto dejanje postavite ravno na makedonski sceni?
Zelo preprosto: igralca! No, sicer je to že moja četrta režija pri vas. Kot režiser imam vedno na zalogi od dvajset do trideset meni ljubih dramskih tekstov – in ko vidim primerne igralce, se odločim za enega od njih. Seveda v soglasju z vodstvom gledališča. V tem primeru se je zgodilo še to presenetljivo naključje, da sta oba igralca z uprizoritvijo proslavila tudi svoji 35. obletnici ustvarjalnega dela – z vlogama v tem tekstu sijajnega pisca Ljubomirja Đurkovića, ki je posodobljena varianta enodejanke Labodji spev Antona Pavloviča Čehova. In tu je še drugi "zakaj"! Strumiški teater že skoraj tri desetletja gosti pomemben festival malih gledaliških form makedonskih institucij pod imenom njihovega slavnega igralca Rista Šiškova in istočasno že nekaj let tudi mednarodni festival Nove evropske teatrske akcije NETA pod pokroviteljstvom makedonskega gledališkega strokovnjaka Blagoja Stefanovskega, na katerem sem večkrat sodeloval kot igralec, režiser ali član strokovne žirije (in kot prvi nemakedonski igralec postal tudi prejemnik zlatega medaljona Rista Šiškova). Zaradi drugih priznanj in spoštovanja do strumiškega gledališča sem tako rekoč čutil dolžnost, da mu hvaležnost vrnem. Mislim, da smo s Petim dejanjem naredili uspešno igralsko predstavo. Da je nekaj posebnega, dokazujejo že štiri nagrade.
Kakšno je vaše objektivno mnenje o stanju stvari v sodobnem gledališču pri nas? Redno delate v Makedoniji kot režiser in igralec? Kaj ste opazili, kaj vam je všeč, kaj vam ni, če govorimo o kakovosti in profesionalnosti pri nas?
Največja težava pri kulturi in umetnosti v okoliščinah nove državnosti je nerazumevanje narave nenadnega ideološkega prehoda (tranzicije) iz socialističnega jugoslovanskega sistema – kolikor toliko prijaznega do kulture in umetnosti – v povsem drugačen, kapitalistični sistem, kjer pobudo prevzema zasebni kapital. In to najpogosteje nepredvidljiv tuji kapital! Ta ne razume odgovornosti do kulture v naših novih malih državah, ki so nastale na tleh bivše Jugoslavije – in v vseh drugih vzhodnoevropskih državah, ki so sprejele kapitalistični sistem – kjer so kultura, umetnost in jezik vprašanje narodne identitete in državnosti. In zaradi majhnosti ne morejo nikoli biti prepuščene trgu! Sicer nam bo ostala samo potrošna kultura brez umetnosti! Skrb – predvsem v sedanjem času tranzicije, za katero pa ne moremo vedeti, kdaj se bo sploh končala – mora ostati odločna odgovornost kulturne politike države! Razumna politika se mora zavedati, da je danes tisti specifični čas, ko tujci prevzemajo vse gospodarske institucije, da se mora vlagati več finančnih sredstev v kulturo, umetnost in šolstvo, ne pa da te vitalne organe države brezglavo prepušča trgu. In povsem jasno je, komu: propadu. Tudi propadu državnosti. Vsi, ki resnično verjamemo v svojo narodno identiteto, se moramo zavedati nevarnosti tega novega položaja.
Vsekakor opažam, da je odnos do kulture v današnji Severni Makedoniji manj prijazen, kot je bil nekdaj v jugoslovanski Makedoniji. Takrat je bil makedonski teater visoko cenjen in mednarodno konkurenčen: tako njegovi igralci kot režiserji in dramski pisci. Privatizacija gledališč v Vzhodni Evropi se je izkazala kot katastrofa za gledališko umetnost: komercialna gledališča životarijo, pravih umetniških institucij pa tako rekoč več ni. Vsi vemo, kaj so nekdaj pomenila rusko, poljsko, češko, bolgarsko, jugoslovansko, vzhodnonemško in romunsko gledališče v svetu. Bila so navdih zahodnoevropskemu gledališču in umetnosti.
Toda z razumno kulturno politiko še ni vse izgubljeno. Gledališče Severne Makedonije ima še zmeraj dovolj vitalnosti in tudi sreče, da še ni zrušilo strukture stalnih gledaliških ansamblov – ki naj ostanejo konkurenčna specifičnost naših malih držav v primerjavi z velikimi državami Zahoda.
Kot doajen slovenskega in bivšejugoslovanskega igralstva, Niko, prosim, povejte nam, kakšne so bile razmere za gledališko ustvarjanje v nekdanji Jugoslaviji, v zdajšnji samostojni Sloveniji in v Sloveniji kot delu EU?
Če odgovorim na kratko: nikoli ni bilo in ne bo za umetnike lahko. Seveda pa je sam odnos v teh treh primerih različen. V bivši Jugoslaviji se je v zadnjih dveh desetletjih razvil dokaj uspešen demokratični odnos do kulturnih institucij, kjer je bila vzpostavljena široka mreža gledališč s stalnimi poklicnimi igralskimi ansambli in z umetniškimi repertoarji. Naši mednarodni festivali so bili cenjeni v tujini, pa tudi naša številna mednarodna gostovanja. Zaželena je bila tudi inovativnost, ki je vzporedno prihajala iz naše mednarodno konkurenčne neodvisne gledališke scene. Spomnim se, kako smo v šestdesetih letih preteklega stoletja izumljali moderno gledališče kot drugod po svetu. S ponosom se spominjam prvega slovenskega happeninga Teden otroka v režiji Iztoka Toryja leta 1968, kjer prvič nisem nastopil kot igralec, ampak kot performer. To je bilo tudi leto, ko sem bil govornik ob ljubljanski študentski revoluciji, kjer smo zahtevali socializem s človeškim obrazom, kot mladi na Zahodu – kapitalizem s človeškim obrazom. To je bilo srečno obdobje sveta, ki je pripeljalo do velikih sprememb! V današnji kulturni politiki države Slovenije se stvari, na srečo, le počasi razvijajo na slabše. Nova oblast še ne ve, kaj bi s kulturo in umetnostjo v novi ideološki situaciji, ko lastna gospodarska moč še ni vzpostavljena in čaka na evropske institucije, da uredijo tudi to. Ne zaveda se, da EU nima resorja za kulturo in to področje absolutno prepušča posameznim državam, da ga urejajo, kakor jim je volja. Naše države se ne zavedajo, da so bile ustanoviteljice EU nekdanje imperialistične države – in da se je na tem področju treba odločno postaviti v bran svoji identiteti, sicer lahko zelo hitro postanemo evropske kolonije.
Ali obstajajo profilirana gledališča v Sloveniji in koliko jim uspeva ohranjati in razvijati ustrezno repertoarno strategijo, festivalsko nastopanje, mednarodno prepoznavnost in relevantnost?
Moram reči, da izjemno cenim slovensko gledališko ustvarjalnost, za katero menim, da sodi v sam svetovni vrh. To nam dokazujejo odmevi na mednarodnih festivalih in vse pogostejša vabila našim gledališkim ustvarjalcem za delo v tujini. Zemljepisni položaj Slovenije med Dunajem in Benetkami je bil tudi znotraj nekdanje Jugoslavije za gledališče velika prednost. Mnogo hitreje smo se prilagajali novostim in mnogo lažje smo lansirali svoje dosežke na tuje festivale. Največji prodor smo naredili s povsem specifičnim političnim pa tudi z izvirnim postmodernim gledališčem prav v osemdesetih in še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s predstavami Slovenskega mladinskega gledališča, ki nosi naziv evropskega kulturnega ambasadorja. Danes sta se promociji Slovenije pridružili tudi slovenski narodni gledališči iz Ljubljane in Maribora. Že desetletja pa poleg teh gledališki institucij delujejo tudi vitalne neodvisne gledališke skupine. Res pa je, da je državna politika še zmeraj ujeta v svoje provincialne mreže in se ne zaveda naših potencialov v veliko širši skupnosti evropskih držav.
Kot režiser zelo pogosto delate monodrame, duodrame, komorne predstave z igralkami, intimnejše predstave. Zakaj imate posebno radi delo z igralkami?
Zanima me vloga igralca v gledališču, kar je lažje doseči v malih gledaliških formah. Kar nekaj takih iger je tudi v antični literaturi! Pa tudi rad eksperimentiram s svojo igralsko puzzle tehniko. Po sedmih monodramah me imajo nekateri že kar za specialista za to zvrst, saj so vsi igralci in igralke za svoje delo dobili mednarodna priznanja. Bilo jih je kar dvanajst. Res pa je, da sem ustvaril tudi nekaj tako imenovanih zelo uspešnih velikih predstav, predvsem v Črni gori. Tam je v eni moji predstavi nastopalo dvanajst igralk in le trije igralci. Igralke so, vsaj zame, bolj delovne in natančnejše pri individualnih projektih.
Kaj se trenutno dogaja na slovenski gledališki sceni?
Ob solidni standardni umetniški produkciji je zaradi nesmiselnih in tragičnih vojn še zmeraj aktualen – bolj v drugih državah nekdanje Jugoslavije kot v sami Sloveniji – postjugoslovanski politični teater, ki ga označujem kot “rumeni teater”, saj je bolj preizpraševanje lastne identitete samih ustvarjalcev iz mešanih zakonov. Je pa provokativen za evropsko občinstvo in resnični izvozni hit! Pravega piscatorjevskega političnega teatra iz rojstnih časov evropskega modernizma je sicer peščica, mnogo več pa je odličnih postdramskih individualnih poetik. Z gledališkimi performansi (theatre live art), tudi v plesni umetnosti, smo tako rekoč preplavljeni. Vzrok je zmeraj slabša finančna situacija produkcij. Prav tako imamo še nekaj slavnih postmodernih umetnikov iz zlate dobe osemdesetih let. In tako dalje. Danes je v Sloveniji pri čedalje več ustvarjalcih novost stil “novega epskega teatra” brez angažirane brechtovske politike, za katerega se že zanimajo svetovni festivali. V teh uprizoritvah ne nastopajo več igralci ali performerji, ampak pripovedovalci. Razpon slovenskega gledališča je zelo širok.
Kakšne teme obravnavajo sodobni slovenski dramski avtorji – kako pogumno pišejo o subjektivni in objektivni družbeni resnici?
To pa je področje slovenskega gledališča, o katerem me je sram govoriti. In ne zaradi naših piscev, ki jih dokaj dobro poznam, med njimi so pravi literarni biseri v vseh žanrih, ampak zaradi odnosa gledališč do njih, pa tudi zaradi režiserjev, ki kontinuirano delajo v tujini. Nanje se nesramno pozablja. Na repertoar v večini primerov pridejo le naši klasični teksti, medtem ko so tuji instant dramski teksti mnogo popularnejši pri naših umetniških vodstvih. Lahko rečem, da so za naše avtorje bolj zainteresirani drugod kot pri nas. Situacijo rešuje postdramska zvrst gledališča, kjer ustvarjalci predstav kolektivno “pišejo” o žgočih družbenih temah. Kot zanimivost lahko rečem, da se je z novo državnostjo naglo zmanjšal delež komedije in satire – kot da sta bila v prejšnji državi svoboda in pogum večja.
Ali verjamete v učinek političnega gledališča v današnjih časih globalne, mednarodne, regionalne, nacionalne, lokalne politike in zavesti v krizi, identitete v krizi, klasične levice, ki je postala desnica zaradi dekadence sodobne libertinsko liberalne misli?
To vprašanje bi zahtevalo temeljit odgovor, toda naj izrečem le preprosto resnico, da ne smemo odlašati in da se moramo tem tendencam skupaj čim prej odločno upreti. Zdaj je videti, da imajo bogati kriminalci in zločinci več pravic kot mi. Današnje razumevanje demokracije je koruptivno.
Kakšni so vaši načrti, Niko, kaj boste delali do konca leta 2019 in kaj pripravljate za naslednjo gledališko sezono 2020; kako ohranjate poklicno kondicijo?
Še naprej bom verjel, da je umetniško delo tisti pričevalec, ki zanesljiveje kot katerikoli zgodovinski učbenik detektira tako našo sedanjost kot tudi preteklost. Kot običajno bom zrežiral dve do tri uprizoritve in odigral vsaj eno vlogo, kondicijo pa si bom ohranjal kot vsa pretekla leta: štirikrat sto. To pomeni, da bom prebral vsaj sto knjig, si ogledal vsaj sto predstav in sto filmov ter obiskal vsaj sto likovnih razstav.
Avtorica intervjuja Ivanka Apostolova Baskar je programska producentka, vizualna dramaturginja (scena, kostum, video) in vodja Makedonskega centra ITI. Končala je podiplomski študij na ISH v Ljubljani (Zgodovinska antropologija likovnega); sodelovala je v gledaliških predstavah v režiji Matjaža Zupančiča (Bolje tič v roki kot tat na strehi, 2004), Borisa Kobala (Deklica z violino, 2006), Matjaža Pograjca (Ljubezen na smrt, 2007), Jerneja Lorencija (Oresteja, 2008), Alena Jelena (Brata, 2009) in Nick Upperja (Peto dejanje, 2018). Od 2010 leta živi in dela v Skopju, Makedonija.