Predstava Cifra, mož govori o nasilju med mladimi. A zgolj navzven, na površini – na palubi (če si lahko na tem mestu izposodim simboliko ladje, ki jo najdemo tudi v besedilu drame Katje Hensel, po katerem je nastala uprizoritev). V podpalubju pa gre za predstavo o osamljenosti ali še bolje – o osamitvi.

Krištof je sam. Živi v osamitvi. (Krivde, odgovornosti za osamitev nisem iskal in za predstavo ni pomembna.) Njegov sotrpin, Drugi, je namišljen prijatelj, je alter-ego, je privid, je slaba vest … Krištof in Drugi sta zgolj na videz dve osebi. Jasno je, da Drugega brez Krištofa ni. Drugi ne obstaja. Obstaja v Krištofu in živ je le kot sopotnik, ki mu Krištof plača »all inclusive« vozovnico za križarjenje okrog sveta ali po Krištofovih možganskih vijugah. Občasno je slepi potnik, skrit, neopazen, a prisoten, toda spet le, če nekaj v Krištofu tako želi.

Krištofov Drugi je človek, ki uživa v samoti, v stanju prostovoljne osamitve. Krištofu osamitev ni lastna, iz nje išče izhod prek Drugega, a ga ne najde, saj je Drugi zašit rokav, slepič. Krištof ostaja sam, a je hkrati tudi Drugi. Živi za oba. Živi oba. Njuna vez ni naključna, je namenska. Drugi ni slučajno tak. Je prav tak, kot si ga želi Krištof, pa čeprav, ali prav zato, ker sta v nenehnih sporih, bojih, tekmovanjih …

V uprizoritvi ne uzremo odraslih, ki obkrožajo glavno figuro, vsaj ne zares, le skozi igro Krištofa in Drugega. So odsotni, so nedejavni, so nepomembni, so prazen prostor okrog Krištofove samosti. Odsotnost odraslih, staršev, učiteljev je simbolna, realno so prisotni, a jih Krištof ne zazna, jih ne vzame zares; oziroma, odrasli, ki so mu blizu, Krištofa ne zaznajo, ga ne vidijo v njegovi polnosti, ga ne uzrejo – v njegovi osamitvi.

Odrasli obstajajo kot del Krištofove domišljije, fikcije, so zgolj liki v njegovih igricah, odigrani, karikirani, predrugačeni, kot je to lastno osebam v otroških igrarijah. Otroci jih čutijo, razložijo, razstavijo in predstavijo skozi lastno čustveno-pojavno prizmo, skozi svet, ki je blizu le njim.

Predstava Cifra, mož na površju predstavlja dva samozadostna, samozavestna posameznika, borca, bojevnika, a pod gladino skriva ranjeno in razcepljeno srce osamelega najstnika, ki okrog sebe nenehno zida zidove, se umika, skriva za neprebojne ovire, da zaščiti krhko jedro pred neznanim tam zunaj. Krištof si zoži svet na minimum, da bi polno živel v preprostem okolju, ki ga razume, pozna. Iz globine ranjene duše gradi miniaturno svobodno domišljijsko pokrajino in osebe v njej, ki razpirajo njegovo samopodobo nevzdržne samosti, osame. Je kot zapornik, ki v temni samici v mislih igra šah s samim seboj, da ne klone pod težo nedosegljive prostosti na drugi strani zidu.

In v domišljijskem svetu, ki si ga zgradi Krištof v glavi, je zaobjet tudi izhod iz osamitve, iz samice duha. Morda ga še ni uzrl, a je že tu. Navadno sliši na različna imena, nekatera izmed njih so: ustvarjalnost, umetnost, glasba … V Krištofovem primeru – rap!