Gluvić po oceni žirije poezijo dojema kot proces nastanka, kot prabit, iz katere izhaja subjekt. Poezija predstavlja delo, ljubezen, situacijo. Vse troje je preplet razmislekov in posebne spoštljivosti, denimo motiv subjektovega očeta, ki se skrbno pripravlja na konec sveta, ni nekdo, ki bi očeta rad o čem poučil, pač pa ga pusti v njegovem prepričanju, saj se v njem popolnoma dobro znajde.
"Prav tak je pesnik sam - če poezija še ni dozorela, je tudi ne bo napisal. Vse ima svoj čas - kot ljubezen, pri kateri priznava, da tudi sam ne razume vsega. To je poezija krika o lažeh, cenenosti in vseh sprenevedanjih, ki jim ni videti konca. Subjekt pa želi ostati zavezan k pravičnosti, sebi in lepoti," je zapisala žirija.
"Provokativno razkazovanje trivialnosti bi lahko nakazala o načinu pisanja šund literature in kriminalk. Pesnik temu ne prizanaša, kot tudi ne vsej hiperprodukciji in zlaganosti nekoga, ki je nekaj drugega, za kar se predstavlja," je še zapisala žirija.
Goran Gluvić je dramatik, pesnik in pisatelj. Študiral je dramaturgijo in doslej objavil pesniške zbirke Ulične revolucije, Predgovor k ljubezenskim pesmim, Zmerjanje lepe Vide, Zadnji poletni dež, Samo koraki v dežju in Kot čas čudenja.
Ustvaril je obsežen romaneskni opus ter napisal številna dramska dela. Živi in ustvarja v Grosupljem.
Mednarodno Pretnarjevo nagrado - častni naslov ambasador poezije je prejel Ivan Dobnik, Lirikonov zlat sta prejeli prevajalki Klarisa Jovanović in Anjuša Belehar, krilato želvo za najboljši slovenski literarni potopis, objavljen v preteklem letu, pa je prejel Branko Gradišnik.