V dramaturškem svetu Branislava Nušića smeh nikoli ni le smeh. Njegove komedije so praviloma odraz majhnega vesolja, ki se vitalno drži na površini, zahvaljujoč zablodam in neki (večni) ljudski težnji, da se postane več, kot neki posameznik resnično je (tudi za vsako ceno). To je okolje, ki temelji na potrebi, da pozabi »svoj včeraj« in obleče »novi jaz«. Gospa ministrica Branislava Nušića je eno najpomembnejših del srbske dramske književnosti.
Komedija, ki skozi smeh razkriva globoko zakoreninjene družbene šibkosti. Drama, napisana v letu 1929, je izjemno aktualna, saj se ukvarja z univerzalnimi temami napuha, dvoličnosti in težnje po družbenemu prestižu. V njenem središču se nahaja lik Živane Živke Popović, navadne ženske iz navadnega meščanskega okolja, ki po tem, ko njen mož postane minister, doživlja hitro in površinsko transformacijo: od običajne soproge državnega uradnika do karikirane predstavnice »visoke družbe«, katere stavki in geste so vešče vpleteni v vse sloje mehanizma samoprevare. Nušić skozi Živko gradi specifičen portret malomeščanke, ki pod vtisom novo pridobljenega statusa izgubi stik z resničnostjo. Njena obsedenost z družbenim položajem, nagnjenost k pretvarjanju in potreba, da se čim bolj potrdi v očeh drugih, postanejo osnovno gibalo komičnosti, hkrati pa tudi sredstvo globoke družbene kritike.
Pod humorjem se ves čas odkriva tragična dimenzija glavne junakinje – njena lahkomiselna praznina, nekoliko ganljiva negotovost in ogromen strah pred izgubo pridobljenega statusa. Skozi njen lik Nušić razkriva mentaliteto, ki, soočena z možnostjo posedovanja moči, pozablja svoje poreklo in skuša postati tisto, kar ni.
/…/
Skozi ministričin zlom družbenega položaja na koncu drame (in to ni spoiler, saj je od samega začetka jasno, da je Živka svoje gradove zidala v oblakih), Nušić ne nudi moralne katarze, ampak lucidno prikaže, da se mentaliteta ne spremeni zlahka. Živka izgubi status, ne izgubi pa iluzije o lastni pomembnosti. Kajti nikoli se ne ve … Ko enkrat mine vse tisto, zaradi česar je doživela padec, ko se strasti umirijo in sramota pozabi – in v majhnem kraju se hitro pozablja –, vedno obstaja nek nov prostor javnega delovanja, kjer se bo našlo primerno mesto za neko novo/staro ministrico. Če tako velja za druge, zakaj ne bi še zanjo …
/…/
Resnica o obstoju ogledala napuha ni samo fraza. Današnji napuh ne potrebuje več ogledala, saj je transparenten. Globoko se je zaril v vse sfere. Družbeni vzpon ni nikakršen vzpon, če ni medijsko obeležen. Intelektualna rast ne pomeni nič, če je ne spremlja dobro napolnjen bančni račun. Politična moč se opira na golo silo, saj sicer nima ne smisla ne moči. Nušićevo opozorilo, da je duhovni padec največja nesreča, ki lahko doleti neki narod, zveni preroško točno, toda življenje v malomeščanskem prividu normalnosti je kilometre oddaljeno od avtentične svobode.
(iz gledališkega lista)