Straussova Saloma je v začetku dvajsetega stoletja v glasbenem smislu veljala za izjemno sodobno delo, in podobno lahko rečemo tudi za Wildovo dramsko predlogo. Kombinacija dveh genialnih del je zelo zanimiva in je bila nedvomno kot taka navdih tudi celi vrsti režiserjev. Ponujala je številne kombinacije in rešitve, kako to staro zgodbo postaviti na oder; so pa interpretacije v pretežni meri bolj ali manj odsevale v nekakšni zgodovinski in teatralni luči, vsaj kar se tiče scenske in kostumske opreme. Odločil sem se, da bom ta vidik očistil, da se bom odmaknil od zgodovinskega okvira biblijske zgodbe. Želel sem ustvariti zelo minimalističen zunanji vtis, da bi zgodba na ta način lahko zaživela v dramskem smislu, saj to omogoča sama literarna predloga oziroma libreto, narejen po njej, kot tudi glasba. Včasih so operni okviri namreč precej tesni in dramski prijemi so omejeni z glasbo ali dramaturgijo, ki jo zastavlja glasbeni stil. Operni režiser mora seveda slednje spoštovati. Pri tej operi pa sem imel možnost ustvarjati tako, kot bi to počel v dramskem gledališču.

Preselil sem se v sedanjost, iskal sem povezave z Bližnjim vzhodom v zadnjih desetletjih, brez kakršnihkoli takšnih ali drugačnih namigov religiozne narave, saj gre za dežele, kjer so že tisočletja zelo tesno prepletene najrazličnejše kulture, zgodovinski vplivi in religije. Ti kraji, naj povem, da si nisem zamislil nobene določene države, so kot brbotajoči lonec, poln nesporazumov, konfliktov, središče diktatorskih režimov, revolucij, državljanskih vojn …

Z ekipo smo si zamislili zelo sodobno prizorišče, zasnovali smo tako imenovano »pametno hišo«, ki v scenskem smislu ponuja dobre rešitve. Veliko je elektronike, spreminjamo lahko barve zidov, spremenimo lahko dan v noč in noč v dan. Prizorišče je torej razkošna trdnjava, v katero se zateče diktator, vodja, ki ga je strah zunanjega sveta, predvsem pa napadov in atentatov.

Junaki zgodbe so se torej zaprli v svoj svet, ker se bojijo tistega, kar se dogaja v njihovi okolici. Tudi njihovi medsebojni odnosi so izprijeni, in v takšnem okolju odrašča Saloma. Mati je nimfomanka in pokvarjena manipulatorka, njen zakon je odvisen od politične moči in vpliva. Salomin krušni oče je obseden z močjo, ki mu jo omogoča tradicija aristokracije, in zato brezkompromisno vztraja v zakonu. Očitno problematičen element je skoraj vedno karakterizacija Salome, ki naj bi bila po izvirni zgodbi mlado dekle, staro 14 ali 15 let, kar seveda v opernem svetu ni povsem mogoče, saj je vloga zahtevna tudi za zelo izkušene pevke. Kako torej pod temi pogoji oblikovati vlogo mladega, naivnega in neizkušenega dekleta, ki še niti psihično ni zrelo in stabilno in ki jo dogajanje okoli nje postopoma uničuje? Ker že dolgo  živi v tej neprodušni trdnjavi, luksuznem zaporu, zanjo ni bilo nobene možnosti, da bi živela normalno življenje, da bi se izpolnila kot ženska, da bi se kdaj zaljubila. Saloma je žrtev te grozljivo »bolne« družine, ki jo pod določenimi pogoji združujejo moč, denar in položaj, situacija, ki je v današnjih časih še kako aktualna; veliko je družin, ki so bogate, ki imajo moč v družbi, a so hkrati zelo nesrečne. Obenem pa moramo pričakovati in upoštevati tudi Wildovo poetično naravo in naravo same Straussove glasbe, saj je skladatelj skoznjo v karakterje vnesel pahljačo čustvenih reakcij in stanj: od norosti do nežne čustvenosti, senzibilnosti in izrazite senzualnosti. Emocionalno stanje pevcev mora biti nenehno v sozvočju z njihovo igro. Še posebej to velja za tako imenovani »sprechgesang«, kjer morajo biti zelo uglašeni z določenimi psihofizičnimi pogoji in niansami – podobno, kot se to zgodi igralcu pri študiju dramske vloge. Element glasbe je torej izrazit, ponuja nam možnost, da pripoved ustvarimo izrazito dinamično in psihološko barvito. Režiser lahko pomaga in ponuja rešitve, veliko pa pomeni, če se pevci posvečajo svoji vlogi tudi sami. Ogromen vpliv na interpretacijo ima nedvomno dirigent, zato so vedno zanimivi tisti glasbeni deli, kjer ni petja, na primer ples sedmih tančic. Dirigent lahko ob tem delu išče ne samo vokalno, pač pa tudi pomensko interpretacijo. Čeprav gre za razmeroma kratko opero, ta ponuja neslutene interpretativne možnosti, ki jih išče in skupaj oblikuje celotna ekipa; kot sem že rekel, to je velika naloga za vse pevce, za dirigenta in režiserja. Impresivno, senzibilno, močno umetniško delo je odvisno tudi od kemije, ki se poraja med nastopajočimi, od razmisleka vsakega od njih, ki morajo v sebi utrditi zasnove zgodbe in karakterjev ter interpretacijo.

Omenim naj še, da sem se v mnogih interpretacijskih momentih zanesel na razmere in na ekipo, ki me je pričakala v ljubljanski Operi, in da si niti nisem želel ustvariti kopije koprodukcijske predstave v Hongkongu. Želim si, da bi tudi občinstvo zaslutilo vse razsežnosti, ki jih ponuja čudovita glasba, tako drugačna od momentov varnega belcanta, od zahtev določenega stila. Glasba 20. stoletja namreč resnično črpa iz glasovnega in glasbenega talenta posameznih interpretov in tako ponuja neskončne možnosti tudi za samo oblikovanje pevskih vlog.

Zapisala in priredila: Tatjana Ažman