Oder ni »zares«!

Ne pišem z upanjem, da bom spremenil Zakon ali nemara celo svet. Ne pišem kot levi ali desni, konzervativec ali liberalec, kadilec ali nekadilec, temveč kot nekdo, ki se mu je zastavilo vprašanje, ki ni zanemarljivo tudi za vse zgoraj naštete politične opredelitve (kajti danes je opredelitev za kadilca ali nekadilca – politična, kar je prekrasno paradoksalno dejstvo). Gre, tako kot vedno in večno, za vprašanje – svobode.

Besede 'svoboda' ne navezujem niti na odgovornost človeka do sebe samega, niti na nek politično – družbeni koncept, čeprav se teh polj omenjena beseda dotika. Razumem jo predvsem kot polje možnosti, ki je izven neposredne resničnosti, s tem tudi izven neposredno političnega, moralnega, zdravstvenega in varstvenega. Svoboda je vsemu naštetemu antipod, nasprotje in samo kot takšna z vsem tem tesno povezana. Svoboda je polje vprašanj, dvomov, raziskovanj ... torej pogosto precej tesnobno polje. V naši civilizaciji se, vsaj kar se tiče posameznika, svoboda vedno pojavlja le kot možnost, nikoli kot stanje.

Protikadilski Zakon trdi, da je gledališki oder – javni prostor. Mogoče. Ampak samo takrat, ko se na njem ne igra predstava.

Jaz trdim, da je gledališki oder polje svobode.

Vprašanje, ki se mi zastavlja, je naslednje: v gledališču poteka predstava; igralec na praznem odru prižge cigareto; iz publike vstane inšpektor in ga opomni, da je oder javni prostor, torej se na njem ne sme kaditi; igralec prinese na oder stol in mizo, in reče inšpektorju, da lik zdaj sedi v svoji sobi, ki ni javni prostor; inšpektor vztraja, da igralec vseeno sedi na odru, ki je javni prostor; igralec odgovori, da se predstava dogaja v Havani leta 1956, torej prostor na odru ni na področju Republike Slovenije, pa tudi čas na odru ni današnji čas; inšpektor vztraja; igralec vpraša inšpektorja, koga bo ovadil in kaznoval, ker je kadil na odru – igralca ali tistega, ki ga igralec igra; kajti, lik, ki ga igralec v predstavi igra, pač kadi; sledi naslednje vprašanje - ali bo država Slovenija izdala mednarodno tiralico za gledališkim likom, ki je kršil slovenski Zakon na Kubi leta 1956.

Kaj bo rekel inšpektor? Ali gledališki lik podlega zakonu in državni sili ali ne? Ali je gledališki oder, takrat ko se na njem igra predstava, polje resničnega ali polje fikcije? Igralci igrajo neko igro, nek čas, neko zgodbo. Ali je to naša igra, naš čas, naša zgodba? Ne, vendar mi igro gledamo danes in jo primerjamo z našo resničnostjo, z našim stanjem. Torej, če igralec na odru kadi - igralec igra, da kadi (morda je v svojem privatnem življenju celo nekadilec). Ne kadi s svojim imenom in priimkom, temveč kot lik v igri. Ali lahko Zakon temu fiktivnemu liku prepreči kaditi?

Gledališki delavci so sprejeli Zakon dobesedno, tako kot je Zakon dobeseden, in so celo namesto cigaret s tobakom začeli zvijati – melisine cigarete. Pa še te se na odru skorajda nikoli ne prižgejo.

Modri bodo rekli, da se na odru tudi ne toči pravi alkohol. Res je. Tekočina, ki se pije na odru je ponavadi obarvana voda ali sok. Vseeno pa se na odru pije! In tisti, ki pije na odru ni nujno alkoholik! In če bo, v predstavi, odšel v fiktivno trgovino in hotel kupiti fiktivni alkohol, ga bo inšpektor iz publike tudi opomnil, da je po Zakonu po deveti uri zvečer prepovedano prodajati alkoholne pijače?  

Nekdo, še bolj moder, je rekel, da na odru tudi »seksamo« ne zares. Seveda ne. Tudi ubijamo ne zares. Vsaka odrska akcija je le prispodoba resnične, življenjske. Prispodoba! Metafora! Oder ni »zares«! V tem je smisel odra. Ali bomo torej dobili Zakone celo za prispodobe? Za metafore? Za fiktivne gledališke like? Ali bomo, tako kot Američani, začeli proizvajati fikcijo, v kateri kadijo in pijejo samo negativci, teroristi, morilci, kriminalci, prevaranti, in s tem tudi fikcijo onesnažili s kvazimoralno zdravstveno ideologijo?

Tisti modrec, ki je rekel, da se na odru tudi »seksa« ne zares, ne ve, kaj je izgovoril. Ali obstaja zakon, ki preprečuje »seks zares« na odru? Ali obstaja zakon, ki prepoveduje »ubijanje zares« na odru? Ne, ker je samo po sebi umevno, da se takšne reči na odru samo »uprizarjajo«. Nič ni »zares«. Prepoved kajenja (oz. prižiganja cigaretne prispodobe) v gledaliških predstavah pa govori prav o tem, da politiki in moralisti v imenu svojih omejenih načel hočejo oder narediti – zares. Če vse postane zares, svoboda ne bo več niti možnost. Potem gledališka podoba ne bo mogla več živeti v gledalčevem duhu, temveč bo  postala kamen za razbijanje glav.