V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del – k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes.
Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«
Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi: https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf