Odlomki iz gledališkega lista

Avtobiografsko močno zaznamovanemu »Jazu«, ki se nahaja »daleč od vasi in obenem v domačem kraju«, se na začetku heterogeno oblikovane igre približujejo »predniki [...] z vseh strani, z značilnim podjunskim korakom, z izrazitim postavljanjem noge pred nogo«. Poleg matere so to stari starši in njihovi drugi štirje otroci – materini sestra in trije bratje. Da bi določil kraj dogajanja, Handke »rosno mladi« materi položi v usta emfatično grajanje sina, ki se poigrava s svojimi spomini: »Pač, tole je naš kraj. Podjuna, v deželi Koroški, slovensko Koroški, lepi Koroški, lepi Koroški.« Zaigrani Čas na dveh ravneh nasprotuje reflektiranemu »drugemu času« na deželi: na ravni zgodovinskega časa vsakokrat upodobljenega obdobja in na ravni zdajšnjosti avtorja, ki je med pisanjem igre star šestinšestdeset let in čigar alter ego v igri je »v nasprotju z drugimi« videti kot nekdo, »ki je že v letih, starejši celo od starih staršev. Po letih bi mogel na primer predstavljati dokaj priletnega ,očeta‘ rosno mlade ,matere‘.« (Theodore Fiedler, Pustiti mrtvim, da govorijo, se prepirajo, filozofirajo: zgodovina družine kot tragedija naroda v Še vedno viharju)

Izzivov nudi to kompleksno literarno delo veliko, saj združuje mnoštvo tem, motivov, strukturnih elementov, nasprotij, ki se prepletajo in tvorijo večznačno, mnogopomensko poetično celoto. […] Enoznačnih odgovorov na številna vprašanja, ki jih delo načenja, ni: ne na vprašanja obstoja konkretne slovenske manjšine, ne na načine, kako se lotiti njene zgodovine in ozaveščanja o njej, ne na približevanje prednikom in njihovim usodam, ne na pripovedne možnosti, kako ujeti vsaj del nasprotujočih si in divergentnih pojavov v besedne zanke in jih posredovati tako, da ohranijo težo in pomen. Tragedija, kot pravi v prvem poglavju Stari oče, se ne poda rodu, ki je morda žalosten, ki trpi, ampak »se upira vsakemu dejanju«. (Neva Šlibar, »Samo še otroci, junaki in mučeniki«. Peter Handke končno prispel »domov«?)

Handkejevo besedilo Še vedno vihar je družinska in zgodovinska drama. Pripoveduje o usodi slovenske družine na avstrijskem Koroškem med letoma 1936 in 1945 in o uporu koroških Slovencev proti nacističnemu režimu, edini organizirani in oboroženi vstaji na ozemlju Tretjega rajha. […] Handkejeva drama se dotika osrednje problematike zgodovinskih diskurzov – konstruiranosti kolektivnega in kulturnega spomina. Politično motivirana selektivnost zaznamuje ne le uradni zgodovinski diskurz naših avstrijskih sosedov, temveč tudi ideološko razpravo o »rdečih« in »belih« v neodvisni Sloveniji. Handkejevo besedilo ima zato nedvoumne politične implikacije. Kritično premišlja predvsem odnos avstrijske javnosti do lastne zgodovine, ponuja pa tudi okvir za razumevanje politično motiviranih zgodovinskih konstruktov v današnji Sloveniji. (Andrea Leskovec, Še vedno vihar v luči kulturoloških razprav)

Pred zadnjo obletnico plebiscita, na slovesnosti koroških brambovcev, je član vlade na avstrijskem Koroškem, Herald Dobernig, izjavil, da Slovenci »niso pravi Korošci«, in pozval k borbi proti slovenščini […]. Ob njegovem izbruhu in drugih pred njim (in gotovo mu bodo sledili še številni), ob opazovanju, kako snemajo filme in pišejo knjige, ki potvarjajo zgodovino, in ob letih hujskaštva pod Haiderjem me je zbodlo, od kod vse to sovraštvo in ta sovražni govor? Kaj to je in kaj pomeni? Zakaj? Kje se napaja? Vprašanje se je eksponiralo skozi prebiranje Handkejevega teksta, ko sem skupaj z njegovo družino zrla v odlomke »vaške idile«, ljudske kulture na eni strani in nerazumljivega nasilja na drugi. Ko poslušaš »govorce«, kot je Dobernig, se včasih zdi, da slovenske narodne koroške pesmi ogrožajo celoten obstoj Avstrije. (Nina Zupančič, Od kod nam vse to sovraštvo?)

Nacistična Nemčija je 12. marca 1938 pregazila takratno prvo Republiko Avstrijo in si jo priključila. Anšlus je tako postal mednarodnopravni pojem, priznale so ga vse države razen Mehike. S tem dejanjem, s katerim je Avstrija prenehala obstajati kot samostojna država in postala del nacistične Nemčije, se je tudi na Koroškem uveljavil nacistični sistem, ki so mu že leta pred tem pripravljali pot domači nacisti, kajti znano je, da je bil nacizem v Avstriji prav tako avtohton pojav kot v Nemčiji. Koroška je imela med vsemi deželami v nacističnem tretjem rajhu procentualno največ članov nacistične stranke. […] Tako ni čudno, da so ideje o prevladi nemštva in izrinjenju slovenskega elementa iz Koroške v času nacizma dobile popoln zamah. […] Z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda se je odprla možnost za skupen boj vseh Slovencev za osvoboditev izpod nacizma in fašizma ter za združitev v eni državi […]. (Marjan Linasi, Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda)

Avstrija bi po Saintgermainski mirovni pogodbi morala dopustiti Slovencem svobodno uporabo jezika v zasebnih in trgovskih odnosih, tisku, javnih shodih, verskem udejstvovanju … Morali bi imeti pravico na lastne stroške ustanavljati šole kjerkoli, in tam kjer je bil znaten delež Slovencev, so bili upravičeni do sredstev iz proračuna. Uresničevanje v praksi je bilo zelo skromno, če ne kontradiktorno: ustanavljanja nacionalističnih organizacij Avstrija ni omejevala, temveč ga je celo spodbujala, in že dolgo preden je nacizem prevzel oblast, je na Koroškem obstajalo osnovno politično soglasje, da je treba slovensko manjšinsko vprašanje rešiti z asimilacijo. Nacizem je program samo dopolnil. Ukinili so slovenščino v dvojezičnih šolah in pripravljali načrt za etnično očiščenje juga Koroške. […] To sovraštvo je skoraj ironično, saj so koroški Slovenci oziroma koroški partizani pravna podlaga, s katero so si Avstrijci zagotovili samostojno državo po drugi svetovni vojni; kot dokaz za to, da je v Avstriji potekal odpor proti nacizmu, so namreč navedli partizane iz Koroške. (Nina Zupančič, Položaj Slovencev na avstrijskem Koroškem: pregled pravic manjšine)

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, čisto slučajno stopava po isti stezi, ki je speljana po tržaškem Krasu, Peter Handke in jaz, vsak s svoje strani, povsem naključno. Vznemirljivo srečanje. […] Danes berem Še vedno vihar. Tako kakor takrat tudi danes skušam razumeti njegovo takratno stališče, skušam ga dojeti mimo vseh ugotovitev in analiz ali celo njegovih izjav, ki so morebiti, kar bi ne bilo čudno, že odkrile tudi to, kar se mi ta trenutek plete v mislih. (Marko Sosič, Kakor suhe trave)