Milan Klemenčič (1875–1957)
Milan je bil fantič, rojen v Solkanu, ki je pri sedmih letih ostal sirota. Kljub skrbni noni Katarini je gotovo pogrešal toplo družinsko gnezdo in pravljice brezskrbnega otroštva. Na potepanju po Gorici je nekoč zašel v marionetno gledališče znamenitega italijanskega lutkarja Reccardinija in se dosmrtno zaljubil v čarobni svet malih pravljičnih junakov. Po končani gimnaziji je nadaljeval šolanje na slikarskih akademijah v Benetkah, Milanu in v Münchnu. To so bila tudi mesta z nadvse zanimivimi lutkovnimi gledališči in Milan je bil njihov redni gost. Radovedno je opazoval in si skrbno beležil … Kot občutljiv umetnik je iskal povezave med slikarskimi podobami in možnostjo njihovega oživljanja. Po besedah njegovega sina Sava je bil tudi izvrsten pripovedovalec pravljic. Od tod do lutkovnega gledališča pa ni prav dolga pot.

Malo marionetno gledališče (1910–1917)
Ko je nekoč v Ajdovščini, kjer je Milan Klemenčič takrat služboval, ajdovske otroke navdušilo gostujoče lutkovno gledališče, se je odločil tudi sam: »Počakajte, otroci, vam bom jaz nekaj napravil in pokazal.« Zaprl se je v svojo slikarsko delavnico in se lotil dela. Izbral je besedilo, zasnoval in izdelal oder, lutke in sceno, le obleke je lutkam sešila žena Pepca, ki je edina smela vstopiti v njegov atelje. Po večmesečnih pripravah so se 22. decembra 1910 odprla vrata Klemenčičevega doma v Šturjah pri Ajdovščini in povabljeni gledalci so vstopili v dvorano Malega marionetnega gledališča, v domačo dnevno sobo. Gostje so posedli stole, oglasila se je glasba s starega gramofona, svileni zastor z vitezom na belem konju pa je obsijala trepetajoča svetloba petrolejk. V Šturjah takrat še ni bilo elektrike in tudi gramofon je bil velika redkost. Zastor se je dvignil in očaranim gledalcem je zastal dih. Na odrčku z odprtino 44 x 23 cm so se gibale 10 cm velike figurice in ob »burnih svetlobnih in scenskih spremembah« uprizarjale Reccardinijevo »tragikomedijo v štirih dejanjih« Mrtvec v rdečem plašču. Na gledališkem listu za predstavo, ki je pomenila rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča, je zapisano: »Igralci: Milan Klemenčič, Pepca Klemenčič – govorila je Betino, streljala in rožljala z verigami.« Vseh ostalih trinajst vlog je odigral Milan sam. Delovanje Malega marionetnega gledališča je prekinila prva svetovna vojna.

Slovensko marionetno gledališče (1920–1924)
Po vojni se je Klemenčič preselil v Ljubljano, kjer ga je Slovenski gledališki konzorcij imenoval za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča na področju tedanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Gledališče je delovalo med letoma 1920 in 1924 v ljubljanskem Mestnem domu, pripravilo petnajst premier, potem pa je kljub navdušenju publike in strokovnjakov predvsem zaradi finančnih težav zaprlo svoja vrata.

Razočarani umetnik se je k svojim lutkam spet vrnil šele čez dobrih deset let. V obdobju Slovenskega marionetnega gledališča si je Klemenčič močno prizadeval, da bi pridobil k sodelovanju slovenske pisatelje. A bera je bila pičla, zato se je vedno znova vračal k svojemu najljubšemu avtorju, grofu Franzu Pocciju. Tako je tudi tokrat posegel po njegovi »igri z neverjetno čarovnijo v štirih dejanjih,« Sovji grad iz leta 1869.


foto: Žiga Koritnik
Franz Pocci (1807–1876) je bil na Bavarskem dvorni vodja glasbe, sicer pa cenjen glasbenik, pesnik, pisatelj, risar, karikaturist ter znan prijatelj otrok. Za pisanje lutkovnih iger ga je pridobil Klemenčičev vzornik Josef Leonhard Schmid, ustanovitelj Münchenskega marionetnega gledališča, in Pocci je postal njegov hišni avtor. Nekateri so ga imenovali celo lutkovni Shakespeare. Na Klemenčičevem seznamu lutkovnih iger najdemo kar 46 naslovov njegovih del. O svojem junaku Gašperčku je Pocci v spominih zapisal: »Iz Gašperčka sem naredil humorističnega realista, katerega življenjski cilj je samo jesti in piti; izogibal pa sem se seveda prostaščini, saj so bili gledališka publika predvsem otroci, čeprav postopoma tudi odraslih ni bilo nič manj.«

Gledališče Miniaturne lutke (1936–1957)
Z igro Sovji grad se je Klemenčič spet vrnil v okrilje svojega slikarskega ateljeja in domače dnevne sobe. Oder gledališča Miniaturne lutke je bil komaj kaj večji od šturskega, »dvorana« pa je lahko sprejela največ trideset povabljenih gledalcev. Vstopnine ni bilo. Pri uprizoritvi so sodelovali družinski člani in prijatelji. Zastor tega gledališča se je prvič dvignil 26. aprila 1936, na sporedu je bil Sovji grad. Dve leti kasneje, leta 1938, je Klemenčič z uprizoritvijo predstave Doktor Faust dosegel vrhunec svojega ustvarjanja. Leta 1949 je gledališče dobilo nove prostore na Župančičevi 16. Desetega marca je ekipa gledališča na pobudo in v okviru Akademije za igralsko umetnost pripravila interno otvoritveno predstavo Sovji grad samo za predstavnike vlade. Frane Milčinski je napisal nov prolog, med gledalci pa so bili Josip Vidmar, Edvard Kocbek, France Bevk, Franc Lubej, Božidar Jakac in Ferdo Kozak z ženami, poleg njih pa še Marjan Brecelj, Lado Kozak, Zorka Peršič, Milan Košak, Mitja Ribičič, Filip Kumbatovič, Emil Smasek idr. Leta 1950 je Klemenčič svojo aktivno vlogo pri uprizarjanju predstav predal mladim.

Mestno lutkovno gledališče (1948) – Lutkovno gledališče Ljubljana (1963)
Leta 1948 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Mesto lutkovno gledališče, katerega delo je Klemenčič podprl in oddelku za kulturo pri Mestni občini Ljubljana predlagal, naj njegove »'miniaturne lutke' služijo kot nekak študijski model in umetniška norma večjega lutkovnega gledališča.« Klemenčiču so soglasno zaupali načrte za nov marionetni oder in likovno zasnovo Poccijevih Čarobnih gosli. Režijo je prevzel Jože Pengov, premiera je bila decembra 1951. Petega februarja 1957 je Milan Klemenčič umrl. V naslednjih mesecih je njegov sin Savo zbral skupino prijateljev in z novo zasedbo junija 1957 pripravil spominsko predstavo igre Sovji grad s Prologom.

Predstava je, tako kot Doktor Faust, v celoti ohranjena in se letos že drugič vrača na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana; prvič je bila oživljena leta 1990. Za tokratno postavitev smo pripravili kopije lutk, dragoceni originali pa bodo našli svoj prostor v lutkovnem muzeju.


foto: Žiga Koritnik
Marioneta
Etimološki slovar nam pove, da marioneta izhaja iz francoske besede marionnette (lutka), ki je pomanjševalnica lastnega imena Marion, ljubkovalne oblike imena Marie. Izhodiščni pomen je 'figurica'. Čeprav Francozi besedo marionnette uporabljajo v smislu lutke z dodatkom (na vrvici, na palici ipd.), se je to ime pri nas uveljavilo predvsem za lutko na vrvici. Marionete razvrščamo predvsem po dolžini vrvice oziroma navezave, kar omogoča različne uprizoritvene možnosti, vendar pa tudi mi poznamo marionete na žici. Ena izmed njih je Klemenčičeva različica, pri kateri je tenka žica pritrjena na glavo lutke, ostale kretnje pa omogočajo vrvice. Težke sicilijanske marionete, ki sodelujejo v viteških spopadih, pa so obešene na debele žice, ki so navadno pritrjene tudi na roke, ki vihtijo meče. Skratka, vodila in navezave lutk so odvisne predvsem od različnih vsebinskih in tehničnih potreb. Klasična marioneta na vrvicah, kot jo najpogosteje uporabljamo v LGL, spada med najzahtevnejše in po svojih izraznih ter gibalnih zmožnostih med najbolj poetične in občutljive lutke. Če se ji ne posvetiš, kot zahteva, te preprosto ne uboga.  

Iz gledališkega lista uprizoritve