Yasmina Reza se je z igro James Brown je uporabljal navijalke, ki so jo krstno uprizorili 24. marca 2023 v münchenskem Residenztheatru, po skoraj desetletnem predahu znova vrnila na svetovne gledališke odre. Že ob prvem branju tega besedila zbodejo v oči nekateri prijemi, ki jih v njenih dosedanjih igrah nismo bili vajeni, med drugimi tudi ta, da je dramo zasnovala na zgodbi likov iz enega od svojih romanov. Tako izrazita medbesedilnost je za Rezo vsekakor novost, a v tej igri še zdaleč ni edina. Da bi bolje osvetlili takšen preskok v avtoričini gledališki pisavi, se za začetek velja ozreti po njenem preteklem ustvarjanju.
Reza se je že konec osemdesetih let uveljavila kot pronicljiva dramatičarka: v domovini je zaslovela z igro Conversations après un enterrement (Pogovori po pogrebu, 1987) in zanjo prejela tudi prestižno Molièrovo nagrado, leta 1994 pa ji je svetovno slavo prinesla uspešnica »ART«. S to igro je njeno ime prodrlo tudi v slovenski gledališki prostor – v prevodu Suzane Koncut in režiji Žarka Petana so jo leta 1998 prvič uprizorili v ljubljanski Drami –, uprizoritev pa je doživela rekordno število ponovitev. Leta 1997 je Yasmina Reza objavila svoje prvo odmevnejše prozno delo z naslovom Hammerklavier, nekakšno zbirko vinjet oziroma življenjskih utrinkov, tej pa sta sledila romana Une désolation (Obup, 1999) in Adam Haberberg (2003). Ves ta čas je pisala tudi gledališke igre, ki jih, vse odkar jo je »ART« izstrelil med zvezde, tako rekoč brez predaha uprizarjajo po vsem svetu (francoska novinarka Pascale Tournier je leta 2000 v članku »Yasmina Reza« v reviji VSD zapisala, da »se prav vsak večer nekje na svetu dvigne zastor nad kakšno predstavo Yasmine Reza«). Kot prozaistka je pozornost mednarodne literarne kritike in bralstva pritegnila zlasti z romanoma Blagor srečnim (Hereux les hereux, 2013) in Babilon (Babylone, 2016), za katerega je prejela tudi Renaudotovo nagrado, oba pa sta bralcem že nekaj let na voljo tudi v slovenskem prevodu.
Yasmina Reza je v prvi vrsti nesporno dramska avtorica. To močno odzvanja tudi v njeni prozi, ki je skoraj praviloma prvoosebna in izpovedna. Monološkost je še zlasti izrazita v romanu Blagor srečnim, ki je obenem tudi izhodišče za igro James Brown je uporabljal navijalke, zato mu bomo v nadaljevanju namenili malce več pozornosti.
Blagor srečnim je roman o ljudeh, katerih usode se tako ali drugače prepletajo: v nizu enaindvajsetih prvoosebnih izpovedi, nekakšnih utrinkov iz na videz običajnih življenj predstavnikov današnjega srednjega sloja, avtorica s humorjem in cinizmom odstira svet »srečnih« ljudi sodobnega časa: svet, poln strahov, razočaranj, frustracij in bridkega hrepenenja. Ob izidu romana je bilo slišati tudi očitke, da ne gre za roman »v pravem pomenu besede«, te pa so v sicer redkih intervjujih z avtorico povzeli tudi nekateri izpraševalci. Reza je tako denimo uredniku Der Spiegla v pogovoru, ki ga je z njo opravil leta 20141, pojasnila, da ji je za žanrsko oznako »popolnoma vseeno«, Blagor srečnim pa je opredelila kot »roman v posebni formi, ki se malce zgleduje po formatu modernih televizijskih serij«.
Potemtakem bi lahko poglavja romana označili tudi kot epizode in prav v eni od njih Pascaline Hutner spregovori o svojem sinu Jacobu (v romanu je star 19 let), čigar navdušenje nad pevko Céline Dion je, po njenih besedah, v nekem trenutku »iztirilo«. Na lepem Pascaline in njen mož Lionel namreč sprevidita, da ne živita več z mladim oboževalcem, temveč kratko malo s Céline Dion. Življenje z Jacobom, ki se oblači v materino kombinežo, si dela frizuro iz trakov starih kaset in prireja koncerte v dnevni sobi, se jima sprva zdi še »zabavno«, a ko njun sin nekega dne privzame quebeški naglas in se začne izražati v ženski slovnični obliki, staršema ni več do smeha. Mati se v navalu panike po pomoč zateče k hipnoterapevtu, ta pa jo še isti hip postavi na realna tla in ji predlaga obisk psihiatra. Hutnerjeva nato po psihiatrovem nasvetu odpeljeta sina na zdravljenje v psihiatrično ustanovo, to pa ju pahne v globoko stisko: »Tega nisva pričakovala. […] Sama sva in povsem izgubljena. S kom naj se pogovoriva? […] Ničesar nisva povedala ne Odile ne Robertu. Toscanojeva sta najina dolgoletna prijatelja …« Malo pozneje izvemo, da sta »vsem seveda rekla, da je Jacob na šolanju v tujini. Čisto vsem, tudi Toscanojevima.«2 Kot v večini Rezinih del, pa naj bodo dramska ali prozna, je tudi tu močno izražena želja po učinku belle figure (takšen je tudi naslov njene igre iz leta 2014, ki je bila v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Mateje Kokol in prevodu Suzane Koncut uprizorjena leta 2016): njeni liki hočejo namreč vedno in za vsako ceno ohraniti krinko popolnosti, neprizadetosti, strpnosti in sreče, to pa celo vpričo družinskih članov in dobrih prijateljev (pri Hutnerjevih za Jacobovo novo identiteto sprva ve samo njihova čistilka). In prav zato zakonca Hutner vrh tega, da vsem zamolčita resnični vzrok Jacobove nenadne odsotnosti, svojo stisko vztrajno skrivata za masko zakonske ubranosti. Drug drugega kličeta »srči« in rada poudarjata, da si znata tudi brez posebne priložnosti pričarati nepozabne trenutke. (Pascaline nekoč med nekim druženjem Toscanojevima omeni, da je samo zanju z Lionelom spekla »romba v hrustljavi srajčki«, kar iz povabljencev izvabi nekaj ciničnih pripomb.) Pozneje v izpovedi Luca Condamina, skupnega prijatelja Roberta Toscanoja in Lionela Hutnerja, sicer izvemo, da se je Lionel med večerjo »v moški družbi« zlomil in svojo stisko zaupal prijateljema, ki pa sta mu morala obljubiti, da bosta molčala kot grob in se pred Pascaline pretvarjala, da o tem ne vesta nič.
Po drugi strani pa v Rezinih igrah maske (skoraj) vedno tudi padejo. Svoje like navadno privede v svojevrstno situacijo zaprtih vrat: običajno je to kakšno družinsko srečanje ali druženje med prijatelji in znanci (včasih tudi med neznanci), ki se postopoma sprevrže v pekel, iz katerega je nemogoče pobegniti, in prav take okoliščine razgalijo vse frustracije, jezo in tegobe, ki pa si jih osebe do zadnjega prizadevajo prikriti (in bržkone tudi potlačiti). Seveda Yasmina Reza takšnega učinka ne bi mogla doseči, če ne bi imela pretanjenega daru za slikanje vsakdanjih podrobnosti. Dialogi v njenih igrah so namreč vselej zelo realistični, kar gre bržkone pripisati tudi dejstvu, da skoraj nikoli ne zapade v skrajnosti: vselej se najde kdo (ali kaj), ki (ali kar) prekine napetost, napelje pogovor drugam in tako prepreči še hujšo zaostritev konflikta. Tovrstni prelomi napetosti včasih učinkujejo nadvse komično, saj so teme pogovora, h katerim se v takšnih situacijah zatečejo liki, pogosto nepričakovane in se niti malo ne skladajo s podobo, ki jo hočejo kazati svetu (bella figura!).
Ob branju besedila James Brown je uporabljal navijalke že na začetku besedila preseneti napotek: »Nobenega realizma.« To je vsekakor nezanemarljiva novost v njenem delu, še zlasti dramskem, ki ga, kot že rečeno, vselej zaznamuje nesporen realizem. Reza nato dogajanje v prvem prizoru opiše takole: »Park. Zvečer. V daljavi se nekdo (Philippe) guga na gugalnici. Poganja se više in više. Vidimo, da je obut v dvobarvne čevlje.« Avtorica tako že na začetku besedila ustvari vtis, da smo vstopili v nekogaršnje sanje. Yasmina Reza je novinarju Bernardu Babkinu v intervjuju za Madame Figaro zaupala, da je že »od nekdaj zelo dojemljiva za pravljice«,3 saj so po njenem mnenju v samem osrčju književnosti, temu pa je dodala še, da bi lahko tudi njeno zadnjo igro označili za pravljico. V nasprotju z večino njenih dram, ki so skoraj praviloma umeščene med štiri stene, največkrat v stanovanja, se to pot znaten del prizorov dogaja v parku, zaradi česar se vzdušjevsaj sprva ne zdi tako utesnjujoče, kot smo bili tega doslej v njenih igrah vajeni. Odsotnost realizma se kaže tudi v tem, da o zakoncih Hutner ne izvemo ničesar drugega kot to, da sta Jacobova starša: nikjer v besedilu ni namreč nobenega namiga o njunih poklicih, kar je za Rezo precej neznačilno, saj svoje like skozi dialoge običajno zelo natančno determinira. Vstop na območje psihiatrične ustanove, kamor prideta Hutnerjeva na obisk k svojemu sinu Jacobu, ki se identificira kot Céline Dion, je tako obenem tudi vstop v fantazijski svet, kjer »uradna« identiteta ljudi na lepem postane povsem postranskega pomena. Hutnerjeva sta le še Pascaline in Lionel; za Jacoba že dolgo niti starša nista več. »Lionel in Pascaline sta potrta. Kljub vsem prizadevanjem in dobrim namenom Lionel in Pascaline kvarita razpoloženje. Govorim seveda s stališča pacienta. […] Naši pacienti mislijo, da so na okrevanju v običajnem zdravilišču. Zato je nujno, da se počutijo varne, se pravi sprejete take, kakršni so, brezpogojno in brez prikritih misli.« To zakoncema Hutner pojasni Jacobova psihiatrinja, ki ima v igri vlogo nekakšnega katalizatorja med fantazijskim svetom »zdravilišča« ter nenehnimi vdori resničnosti, pa če ta privzame podobo svojcev pacientov zdravstvene ustanove ali togih občinskih uredb. Reza kmalu uvede tudi lik Jacobovega edinega prijatelja v psihiatrični ustanovi, Philippa, belca, ki se identificira kot temnopolt, njuno prijateljstvo pa psihiatrinja opiše takole: »Čeprav sta si Philippe in Céline različna, da si bolj ne bi mogla bit, ju povezuje nekaj temeljnih skupnih točk. […] Philippe ima nekaj, kar je za Céline imenitno, in to je njegova popolna ravnodušnost ob tem, da je nekdo slaven. Philippe ve, kdo je Céline, spoštuje njeno kariero, ampak je nič kaj posebej ne poveličuje. […] Čuti, da jo Philippe ceni takšno, kakršna je. Hočem reč, kot običajno žensko.« Ena od teh skupnih točk je tudi projekt, da bosta kobulasti sycorus, ki raste v loncu pred Philippovim oknom in dela liste samo na eni strani, presadila v park psihiatrične ustanove, kjer bo lahko »svoboden«.
V ospredju Jamesa Browna je torej vprašanje drugačnosti in identitete, še zlasti pa svobode posameznika v utesnjujočem svetu, ki nas sili, da se dan in noč skrivamo za krinko »normalnosti in všečnosti«. Natanko to poskuša psihiatrija v svojem (precej nadrealističnem) predavanju ponazoriti z zgodbo o Pepelki, pri čemer pa v ospredju ni usoda glavne junakinje, temveč usoda njenih sester: »V pravljici, v kateri je kralja vredna samo tista, ki je lepa in dobra, nimata nobenih možnosti. […] Rojeni v neprimernem telesu, osebi iz tretjega sveta v hierarhiji človeških bitij ne zanimata nikogar. Niti imen nimata. Ti dve ubogi punci, ki hrepenita samo po tem, da bi ustrezali merilom, na veliko razglašamo za hudobni, ker bi se, če bi ju pomilovali, manj navezali na tisto lepo in dobro.«
Gledališke igre Yasmine Reza zaznamuje vešče prepletanje različnih žanrov, a jih kritiki kljub njihovi očitni večplastnosti še vedno najraje pospravljajo v predal komedije. Sama je že v prej omenjenem intervjuju z Bernardom Babkinom povedala, da je neki angleški režiser njene igre označil za smešne tragedije in da je takšna opredelitev tudi njej od vseh najbližja. Njeni najnovejši drami se takšna oznaka vsekakor prilega: čeprav se svojemu značilnemu humorju še zdaleč ni odrekla, je vzdušje, ki jo preveva, bolj melanholično kot v njenih dosedanjih dramah, liki pa se zdijo presenetljivo iskreni. In prav ta zasuk v Rezini pisavi je v kritiki uprizoritve v Residenztheatru za gledališki časopis Die Deutsche Bühne zelo umestno povzela nemška kritičarka Anne Fritsch: »Ta igra postavlja številna vprašanja, vendar se izmika odgovorom nanje. Stvarem nikoli ne pride povsem do dna, kot denimo v dramah Bog masakra in »ART«. V njej ni ne glasnih prepirov ne pikrih besednih obračunov. Namesto njih: prikrit obup in nič manj prikriti trenutki sreče.«4
- 1 Intervju je bil v prevodu Mojce Kranjc objavljen v gledališkem listu k predstavi Kako poveš, kar si odigral (SLG Celje, letn. 63, št. 7, 2013/2014).
- 2 Navedki iz romana Blagor srečnim so v prevodu Janine Kos (Mladinska knjiga, 2019).
- 3 Dostopno na: https://madame.lefigaro.fr/celebrites/culture/yasmina-reza-dans-la-vie-reelle-il-n-y-a-pas-de-distinction-entre-le-comiqueet-le-tragique-20230912 (dostop: 24. januarja 2025).
- 4 Dostopno na: https://www.die-deutsche-buehne.de/kritiken/leben-im-surrealen/ (dostop: 15. januarja 2025).
Povezava: PDF gledališkega lista