Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje sedanjost.
Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.

(George Orwell)

 
Če zanemarimo osnovno ljubezensko zvezo, je Ay, carmela! igra o odnosih v španski državljanski vojni in zapleteni politiki nenavadnega, a usodnega obdobja v zgodovini 20. stoletja, ko se je od posameznika zahtevalo, da se opredeli za eno od nasprotujočih si strani, obdobja, ki ga razumemo kot izbiro med dvema stranema. Boj za golo preživetje je izključeval boj za ideale.

Življenje je igra, kajne? Pomembno je ne izgubiti se, braniti sebe in svoje dostojanstvo, če je in kolikor je to mogoče. Ohraniti tisto, brez česar ni mogoče živeti.

Carmelo je danes, v času životarjenja, težko razumeti. Težko je razumeti, da lahko nekdo za ceno življenja brani svoje dostojanstvo, ljubezen, človečnost in umetnost. Kje se je izgubil ta pogum, to junaštvo? Kam so izginili ideali? Je človečnost prisotna samo v času vojne, v najbolj zaostrenih razmerah in okoliščinah, samo na robu življenja in smrti?

Ay, carmela! je zato iskanje odgovora in razumevanje teh dveh principov: Carmela intuitivno čuti, da se mora boriti za pravo stvar, Paulino pa pristaja na prilagajanje novim okoliščinam.

Na presečišču teh dveh principov (kjer življenje ne more naprej, dokler ne pozabi na mrtve, in kjer smrt ne more v nebesa, dokler se za vedno ne poslovi od živih), v katerem živimo ujeti v preteklost, brez katere tudi še danes ne moremo v prihodnost, vse bolj razumemo Paulina, toda občudujemo Carmelo. Bi naša življenja brez dejanj, vrednih občudovanj, sploh bila življenja? Bi sploh imela smisel? In zakaj smo na vse to pozabili?

Preteklosti ni mogoče uloviti, še manj jo celovito predstaviti. Ulovimo in predstavimo jo lahko le v fragmentih. Tisto, kar določa neko zgodovinsko razlago, je zunaj zgodovinskih dejstev in metodologije. Seveda govorim o ideologiji. Razdelitev moči je tisto, kar določa, katera zgodovinopisna resnica bo v nekem trenutku postala legitimna. V vsakem zgodovinskem obdobju lahko najdemo »resnico«, ki postane prevladujoča in zato uzakonjena kot »prava«, vse druge pa se izločijo kot ideološko motivirane. Zdi se, da se v naših krajih iz zgodovine nikoli nismo ničesar naučili, saj sta kri in zemlja še naprej vrednoti in žrtve lahko ubijemo tudi večkrat.

V igri, ki slavi in brani ljubezen in umetnost, se življenje brani z žrtvijo, ljubezen z življenjem. Paulinov krik bolečine ob izgubi Carmele je danes nemočen krik nad nami vsemi, ki brez idealov in poguma, da bi se uprli, postajamo služabniki in ujetniki nove dobe. Življenje, ki ne premore junaških dejanj, je obsojeno na ponižanje in golo preživetje, v katerem ni prostora za ljubezen. Preživijo le tisti, ki so na pravi strani, sleherni glas iskrenega upora zoper krivico, diktaturo, primitivizem pa je obsojen na smrt in prepuščen pozabi.

Če vsi to odklonimo in rečemo »ne« – morda res »ne bo šlo – no pasaran«, če pa si ne drznemo reči »ne«, ker mislimo, da s tem ščitimo življenje, bo morda prav to življenje nam enkrat reklo »ne«.

Za vsak primer, »Tam, kjer pesem ta odzvanja, duša o svobodi sanja, Ay, Carmela …«


Prevedel: Miha Trefalt




Iz gledališkega lista uprizoritve