Jasmina Vodeb Baša / STA, 15. 3. 2020

Ob jubileju celjskega gledališča: V Celju se je preizkusila cela plejada slovenskih igralcev

Celjsko gledališče praznuje 70-letnico delovanja. Uradna ustanovitev Mestnega gledališča Celje sega v december 1950, prva predstava je bila odigrana marca 1951. Kot je poudaril poznavalec slovenskega gledališča Slavko Pezdir, ki je bil nekaj let tudi upravnik gledališča, se je na celjskem odru preizkusila cela plejada slovenskih igralcev.

Foto: Lili Pušnik

Od amaterskega gledališča do organizatorja prvega festivala slovenske in jugoslovanske drame

Že od sredine 19. stoletja je Celje veljalo za mesto z živahnim gledališkim dogajanjem, je povedal Pezdir. Najprej je to potekalo na ljubiteljski ravni, med pobudniki nepoklicnega gledališča so bili domoljubi, ki so med drugim v okviru čitalnic začeli s prvimi poskusi uprizarjanja slovenskih iger in iger v slovenskem jeziku. Med nosilci prizadevanj za poklicno gledališče je bil že med obema vojnama farmacevt Fedor Gradišnik, ki je bil od leta 1949 tudi prvi upravnik poklicnega Mestnega gledališča.

Mestno gledališče Celje je imelo v svoji prvi poklicni sezoni le eno poklicno oziroma redno zaposleno igralko - Nado Božič, ki je prej v Ljubljani opravila ustrezen igralski tečaj. Ostali igralci so prihajali iz amaterskih vrst. Kot prvo poklicno uprizoritev štejemo uprizoritev Mire Puc-Mihelič Operacija v režiji ljubitelja in učitelja likovne vzgoje Toneta Zorka.

Po letu 1953 se je že začelo obdobje občutnejše profesionalizacije poklicnega ansambla. Z ljubljanske akademije so začeli prihajati prvi diplomanti. Ob upravniku Gradišniku je pomembno vlogo v 50. letih odigral tudi prvi umetniški vodja dramaturg Lojze Filipič, ki ga je leta 1955 nasledil dramaturg Herbert Grün. Pod njegovim vodstvom se je Mestno gledališče preimenovalo v SLG Celje, ki je organiziralo tudi prvi festival slovenske in jugoslovanske drame, iz katerega se je pozneje razvilo Sterijino pozorje v Novem Sadu. V 60. letih je SLG organiziralo tudi prva dva Tedna slovenske drame, kakršnega so pozneje prevzeli in ga vse do danes pripravljajo v Prešernovem gledališču Kranj.

 

70. leta - zlata doba gledališča

Zelo pomembno obdobje gledališča sega v začetek 70. let oziroma v čas vodenja dramaturga Bojana Štiha, ki je po Pezdirjevem mnenju v svojih visokih estetskih ciljih in drznih repertoarnih zamislih morda celo nekoliko pretiraval. Eno sezono so denimo igrali samo slovenske novitete. S tem je odvrnil del abonmajskega občinstva, obenem pa dosegel odločen preboj na odmevne jugoslovanske festivale.

Štiha je v času t.i. krize režiserjev v ljubljanski Drami zamenjal dramaturg Igor Lampret, ki je najbolj priznane in cenjene slovenske in jugoslovanske režiserje vabil v Celje. V tem času so nastale nepozabne in večkrat nagrajene uprizoritve v režijah Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Zvoneta Šedlbauerja in Ljubiše Ristića. Kontroverzni srbski režiser je s partnerko Nado Kokotović na celjski oder postavil koreodramsko uprizoritev po libretu opere Tosca, kar je bila tedaj drzna inovacija v celotnem jugoslovanskem prostoru. Na premiere v Celje je prihajala elita teatrologije in gledališke kritike iz Zagreba in Beograda, kar se pozneje ni več dogajalo.

 

Gledališka umetnost je nepredvidljiva in neulovljiva

Na vprašanje, kaj se je zgodilo potem, je Pezdir odvrnil, da so se "razmerja sil spremenila". Ljubljana kot največje ustvarjalno, univerzitetno, finančno, kulturno središče je ponovno prevladala z zlatimi obdobji Slovenskega mladinskega gledališča, SNG Drama, Mestnega gledališča ljubljanskega in eksperimentalnih gledališč.

"Gledališka umetnost je nekaj živega in neulovljivega. Ne moreš vedeti, ali bo v naslednji sezoni še določeno gledališče v središču pozornosti, ali ga bo zamenjalo katero drugo," je dejal Pezdir in dodal: "Gledališče je kot prostor živega in nepredvidljivega skupinskega umetniškega navdiha in nujne soustvarjalnosti povezano z množico nepredvidljivosti in neznank."

 

Različna poimenovanja gledališča

Celjsko gledališče se je sredi 50. let preimenovalo iz Mestnega gledališča v Slovensko ljudsko gledališče. Tedanji umetniški vodja Herbert Grün je ime zavestno izbral kot vsebinsko opozicijo oziroma alternativo tedanjemu osrednjemu Slovenskemu narodnemu gledališču v Ljubljani ali Mariboru. S tem je želel vzpostaviti gledališče, ki bo bližje ljudem. Ni si želel teatra, kamor bi se hodilo zgolj meščanstvo razkazovat. Njegovo ljudsko gledališče hoče demokratično in polnokrvno komunicirati z najširšim družbenim okoljem, tudi na podeželju in ne le v velikih mestnih središčih. Ob tem Pezdir obžaluje odločitev aktualnega vodstva SLG, ki je v zadnji sezoni nadomestilo dolgoletno in tradicionalno ime z "oskubljenim" Gledališčem Celje. Žal mu je za globoko domišljeno in pomenljivo ime SLG, ki je vse od leta 1955 postalo mednarodno prepoznavna blagovna znamka in prepoznaven simbol kakovosti.

 

Gledališče danes išče svoje posebnosti

Celjsko gledališče od nekdaj velja za ambiciozno ansambelsko gledališče. Ves čas prihajajo mladi z ljubljanske akademije, ki lahko v Celju razmeroma hitro dobijo večje vloge. Tu so svojo kariero začeli igralci, kot so Nina Ivanišin, Pia Zemljič, Nina Rakovec, Minca Lorenci, Liza Marija Grašič, Branko Jordan in Blaž Setnikar. Pezdir je omenil tudi priznana imena, ki so nekoč igrala na celjskih odrskih deskah, med njimi Janez Škof starejši, Ivo Ban, Marko Simčič, Maja in Zlatko Šugman, Janez Eržen, Vera Per, Sandi Krošl, Ljerka Belak in Milada Kalezič.

Kot je poudaril Pezdir, ima današnja upravnica in umetniška voditeljica Tina Kosi ob sebi preverjenega organizatorja in svetovalca, sicer nekdanjega uspešnega ravnatelja ljubljanske SNG Opera Boruta Smrekarja, ter dve odlični dramaturginji - Aljo Predan in Tatjano Doma.

Celjsko gledališče v zadnjih sezonah gosti tudi režiserje iz tujine, ob čemer je Pezdir opozoril, da to ne prinaša samoumevno pričakovanega uspeha. "Ni nujno, da bo nek odličen in vrhunski tuj režiser uspešen tudi v slovenskem prostoru. Če ne pozna slovenskega jezika ter kulturnega in družbenega ambienta, bo izredno težko postavil dobro in v našem okolju odmevno predstavo," je pojasnil Pezdir.

Tina Kosi išče tako med avtorji besedil kot med ustvarjalci izvirnih uprizoritev avtorsko prepoznavne, pogumne in drzne alternative, in sicer med mlajšimi avtorji ter odrskimi ustvarjalci iz domačega ter mednarodnega okolja. Ob prvenstveni skrbi za čim bolj dostojen ter v okolju odmeven repertoar, ki omogoča tudi umetniški razvoj igralcev v umetniškem ansamblu, pa je pred letošnjo sezono zgledno poskrbela tudi za prvo celovito obnovo in posodobitev celjskega gledališča po 2. svetovni vojni, je še povedal Pezdir, ki je bil upravnik gledališča med letoma 1982 in 1986.

Gledališče Celje

Jasmina Vodeb Baša / STA, 2. 1. 2020
Šentjakobsko gledališče del mestne podobe že 100 let