»Ko je ves svet tiho, se tudi en sam glas močno sliši.« Malala Yousafzai
Kako bi reagirali, če bi posumili, da vaš najboljši prijatelj spolno zlorablja svojega otroka? Kako bi reagirali, če bi slišali, da sosed razbija, kriči in grozi svoji partnerki in otrokom? Kako bi reagirali, če bi vam sestra, prijateljica, mama, hči, sodelavka zaupala, da je žrtev težkih psihičnih in fizičnih zlorab ter nasilja s strani partnerja? Kako bi reagirali, če bi na ulici videli, da se moški znaša nad partnerko ali da starš pretepa otroka?
Drama Pet vrst tišine pred nas postavlja prav te razmisleke. Odpira številna vprašanja o tem, zakaj pred nasiljem za štirimi stenami ševedno prepogosto molčimo, kaj vpliva na našo tišino in kaj se zgodi, ko nad nasiljem prevlada molk. Pokaže nam, kaj je skrajni izhod iz nasilja, če se nanj nihče ne odzove, in če osebe, ki doživljajo nasilje, ostanejo same. Tišina, ki velikokrat spremlja nasilje – zlasti nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami – daje povzročiteljem dodatno moč in jemlje moč tistim, ki ga doživljajo. Nasilje se vselej generira na osnovi nesorazmerij moči. Cilj povzročiteljev je popolna podreditev žrtve z različnimi oblikami nasilja in zlorab (psihično, fizično, spolno, ekonomsko, zalezovanje), ki jih vselej spremlja tudi osamitev in izolacija žrtve, saj le tako lahko tlakuje pot zlorabam, ki ne bodo videle upora. Osebi, ki doživlja nasilje, sta glas in moč odvzeta, zato potrebuje veliko podpore in pomoči, da prekine tišino in zapusti nasilno razmerje.
Pet vrst tišine nas postavi pred položaj, ko tišine prevladajo nad zlorabami in nasiljem. V takšnih primerih – in to ni tako redko – lahko nasilje doseže svoje skrajnosti. Ko tišina prevlada nad zlorabo, ko družba in okolica namerno ali nenamerno spregledata stisko žrtev in/ali celo podpirata povzročitelja, se lahko zgodi, da oseba, ki doživlja nasilje, popolnoma izgubi upanje za boljši jutri in v stiski poseže po najskrajnejši obliki nasilja, kot je umor, saj v njem vidi edino rešitev iz kroga zlorabe. Podatki kažejo, da v veliki večini primerov, ko partnerka umori partnerja, je vzrok za kaznivo dejanje povezan s tem, da je bila dolga leta žrtev njegovega nasilja in da je v tako skrajnem dejanju videla edini izhod iz nasilne zveze. Takšni umori niso nujno posledica silobrana oziroma neposredne reakcije na neposreden napad. Pogosteje gre za dejanja, ki so na nek način premišljena. Žrtev se v določeni točki zave teže realnosti, ki jo doživlja, in se odloči, da je to edina možnost izhoda. Takšno situacijo spremljamo tudi v drami Pet vrst tišine, ko v uvodnem pogovoru med mamo in hčerama izvemo, da je bilo dejanje premišljeno in morebiti tudi načrtovano.
»JANET. A je mrtev?
SUSAN. Nehal se je premikat, Janet.
JANET. Strah me je, da ni mrtev
MARY. Kaj si naredila, Susan?
SUSAN. Morali sva ga ubit, mama.
JANET. A je mrtev?
MARY. Ne bi ga smeli vedve. (Premolk.) Jaz bi ga morala.
JANET. Premika se. Vidim ga, premika se.
SUSAN. Mrtev je.
JANET. Daj mi puško. Za vsak slučaj. (Susan napolni puško in jo poda Janet.)
MARY. Meni jo daj. Jaz bi morala.
JANET. Ne. Ne, mama. (Ustreli ga v prsi.)«
Ta pogovor nakazuje, da je umor, ki ga storita protagonistki, premišljeno dejanje, a je tudi dejanje obupa in dejanje izhoda iz sicer brezizhodne situacije. Seveda je pomembno poudariti, da ne smemo opravičevati nobenega nasilja, da noben odvzem življenja na protipraven način ni upravičen, a dejstvo je, da do teh dejanj pride, ko sistem in družba pri zaščiti žrtev zatajita in pred nasiljem molčita. Janet in Susan nikoli ne bi postali morilki, če bi ju bližnji, okolica in sistem pred nasilnim in zlorabljajočim očetom zaščitili, če bi njuna mama v okolju in sistemu dobila zadostno podporo, da bi lahko nasilnega partnerja zapustila. A vse se domnevno zalomi tedaj, ko se Mary prvič in tudi zadnjič odloči, da bo Billyja zapustila. Takrat se s hčerama zateče k svojemu očetu, v upanju na razumevanje in podporo, a namesto tega ji oče reče: »Sama si si postlala. Zdaj pa leži. Zakon je zakrament. Zakon je za vse življenje.« (Mary; 15) Gre za besede, ki Mary spet pahnejo v zlorabljajoči odnos in ji v celoti odvzamejo še tisti kanček moči in glasu, ki ga je premogla. Mary za vedno utihne, se vrne in skupaj s hčerama trpi zlorabe in nasilje vse do trenutka, ko se odrasli hčeri na svoj način odločita narediti konec nasilju.
Maryjina zgodba ni osamljena zgodba, ampak je zgodba mnogih in premnogih žensk, ki doživljajo nasilje tudi v današnjem času. Kako bodo reagirale osebe, s katerimi bo žrtev prvič spregovorila o nasilju, velikokrat igra ključno vlogo pri tem, ali si bo oseba, ki doživlja nasilje, le-tega upala prijaviti in prekiniti nasilen odnos, ali pa bo za vedno utihnila, se vrnila k nasilnežu in se ovila v strategije preživetja ter nasilje prenašala, dokler ne bo druge možnosti za izhod. Vendar so te druge možnosti zelo redke, žrtev pa praviloma po eni slabi izkušnji potrebuje veliko dodatnih potrditev, da se ponovno odloči narediti ta korak.
Tisti in tiste, ki se ukvarjamo z nasiljem, velikokrat dobimo vprašanje, zakaj žrtve nasilja tako dolgo potrebujejo, da prekinejo nasilno razmerje. Veliko obtoževanja prihaja s strani okolice do žrtev, ki tega koraka ne naredijo in ostajajo v nasilnem razmerju, na primer: »Sama si je kriva, zakaj pa ni odšla prej.« A vedeti moramo, da pri nasilju v družini in intimnopartnerskih odnosih govorimo o zelo kompleksnih situacijah in odnosih, ki se nikoli ne pričnejo z nasiljem, o odnosih, kjer so na delu tudi čustva in različne oblike odvisnosti, ki žrtvi otežujejo prepoznavanje nasilja. Nasilni odnosi se namreč razvijejo postopoma, skozi na videz povsem običajne interakcije, in povzročitelj nasilja zelo postopoma razkriva svoj pravi jaz. Praviloma goji tudi dve osebnosti – tisto dobro, na nek način lahko tudi ljubečo, in tisto nasilno, grobo.
Žrtev je na povzročitelja čustveno navezana, skupaj delita tudi premoženje, imata skupne otroke, zgodovino lepih trenutkov. Nasilje v odnosu ni nenehno prisotno, temveč se dogaja v ciklih, obdobjih, praviloma so hujši izbruhi nasilja dogodki, ki jim potem sledijo obdobja opravičevanja in obljub, da se bo povzročitelj spremenil. Vse našteto daje žrtvi upanje, da vse skupaj ni tako hudo, da je pač samo malce vzkipljiv, da se bo vendarle spremenil. A žal se nasilno vedenje povzročitelja skozi čas praviloma stopnjuje, povzročitelji se praviloma ne spreminjajo, njihove zahteve postajajo vse večje in kritičnost do nasilnega vedenja vse manjša. Žrtev je vse bolj ujeta v mrežo zlorabe, v kateri je popolnoma podrejena, brez zunanje socialne mreže, verjetno tudi ekonomsko in še kako drugače odvisna od povzročitelja.
Sram pred okolico, občutki krivde, da je sama kriva za nasilne izbruhe partnerja, nezaupanje v sistem in ljudi ter strah pred tem, kaj bo naredil njej in otrokom, če ga bo zapustila in ali bo sploh sposobna živeti brez njega, postaja vse močnejši in hromi njene zmožnosti za ta odločilen korak. Zgoraj našteti primeri so le nekatere nianse takšnih razmerij. Kaj vse se še lahko dogaja znotraj nasilnega odnosa, da nekomu otežuje in onemogoča odhod iz njega, ne moremo vedeti. Zato je tako pomembno, da si – preden sodimo – vselej prikličemo v spomin, da gre za zelo kompleksne situacije in nekdo, ki tega ne doživlja, nima pravice obsojati. Naša naloga je zgolj žrtvi nuditi oporo in jo spodbujati, da takšno razmerje prekine.
Nasilje v družini in intimnopartnersko nasilje nikakor ni nedolžno in ga moramo jemati zelo resno, saj podatki kažejo, da umori zaradi takšnih oblik nasilja niso redki. Še vedno lahko rečemo, da se večina nasilnih odnosov, če je nasilje pravočasno prijavljeno in se ga obravnava dovolj resno, konča s pozitivnim izidom. A kljub temu v Sloveniji beležimo med 5 in 10 intimnopartnerskih umorov žensk letno, kar za slovensko populacijo ni malo. Gre za najpogostejši tip umora za ženske, saj skoraj polovico vseh umorov žensk v Sloveniji povzročijo njihovi aktualni ali bivši intimni partnerji. Podatki policije o žrtvah moškega spola pa kažejo, da so osebe, zabeležene v kategoriji »bivša ali aktualna intimna oziroma zakonska partnerka«, bile povzročiteljice teh kaznivih dejanj v približno 7 % (Podreka, 2017).
Ko se zgodijo intimnopartnerski umori žensk, velikokrat slišimo, da so posledica izbruha strasti, da gre za dejanja kriminalne ljubezni, da je to storil moški iz obupa, ker ga je zapustila partnerka, ki jo je imel tako zelo rad. Vse našteto je seveda daleč od resnice in takšna razmerja nimajo veliko opraviti z ljubeznijo. Raziskave jasno kažejo, da so umori samo vrh ledene gore dlje trajajočega nasilnega razmerja, v katerem povzročitelj nasilja goji močna tradicionalno patriarhalna prepričanja, da je partnerka njegova lastnina, s katero lahko počne, kar želi, in mu mora biti podrejena. Vsak upor partnerke takšen moški razume kot neposredno kršitev lastnih pravic in nasilje kot sredstvo za discipliniranje njenega »upora« ali »neubogljivosti«. Motivi za takšna dejanja so v več kot polovici primerov povezani s partnerkino odločitvijo, da prekine nasilno razmerje in se prvič odločno postavi proti njegovi dominantni poziciji.
Raziskave o intimnopartnerskih umorih kažejo tudi, da se velika večina dogodkov (približno 2/3 primerov) zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen pristojnim organom. Vprašati se torej moramo, zakaj v tako velikem deležu žrtve nasilja še vedno ne prijavljajo. Zakaj nasilja ni prijavil nekdo drug? Zakaj je vladala tišina, kljub temu da so za nasilje vedeli mnogi?
Del odgovora zagotovo tiči v še vedno relativno visoki stopnji družbene tolerance do nasilja v družini in nasilja nad ženskami, ki se kaže ob komentiranju odmevnih primerov nasilja nad ženskami in umorov žensk. Ti nakazujejo, da je nasilno dejanje moškega treba razumsko premisliti, pri tem pa se žensko razume bodisi kot kolateralno škodo neke patološke motnje, alkoholizma, socialne deprivilegiranosti povzročitelja nasilja bodisi pa si je za dejanje celo sama kriva.
Drugi del odgovora pa je mogoče iskati tudi v tem, da je nasilje – zlasti nasilje v družini – nekaj, kar v vseh nas povzroča največ zadrege in nelagodja, zato se o njem raje ne pogovarjamo. Če pa se, to počnemo tako, da se dejanskemu problemu raje izognemo – svarimo, a ne na zadostno jasen način, ki bi informiral, razgrnil dejanskost problema. Kaže se, da za marsikatero nasilje v družini vemo, a o njem raje ne govorimo na glas, ga še vedno raje razumemo kot abstrakcijo, ki naj bi bila nekje daleč, nekje zunaj nas. Ko o zlorabah molčimo in se sočasno izognemo družbeni odgovornosti za nasilje. Priznati, da se nasilje dogaja, namreč pomeni prevzeti zavedanje, da je nasilje družbeni in ne individualni problem, proti kateremu moramo graditi zavezništva in kolektivne akcije delovanja. Samo na ta način smo lahko zoper nasilje uspešni. Žal opažamo, da velikokrat teh zavezništev ni mogoče doseči, saj v družbi prepogosto vlada težnja k iskanju opravičil za nasilno vedenje povzročiteljev nasilja, odgovornosti za nasilje pa v »neprimernem« vedenju žrtev. Tisti, ki glasno opozarjajo na nasilje, so velikokrat označeni za pretirano občutljive posameznike, ki se vtikajo v zasebnost posameznikov in posameznic.
Nemška novinarka Carolin Emcke v svojem eseju Ja pomeni ja in … izreče nekaj zelo pomembnega, in sicer: »Proti pričakovanju deluje ne tisti, ki je nasilen, temveč tisti, ki hoče govoriti o njem. Potlačitev govorjenja o nasilju preloži breme odgovornosti.« Družbena realnost se tej trditvi zdi zelo blizu.
Vse to pa v največji meri zaznamuje žrtve nasilja, ki jim družbeni molk jemlje moč. Družbeni molk in molk žrtev sta velikokrat posledica dvoma, ki je najmočnejši spremljevalec tako žrtev zlorab kot tudi vseh tistih, ki smo lahko priča zlorabi ali zanjo izvemo. Ko nekaj izvemo ali vidimo, je dvom vedno prisoten: ali pretiravam, ali ni tako, kot se zdi, naj spregovorim, ali mi bodo verjeli, naj prijavim, ali sem sama kriva?
Dvom, ki se usede v družbeno ali institucionalno klimo, ki je za tovrstne oblike nasilja in nadlegovanja nesenzibilna, ki je do žrtev nerazumevajoča in minimalizira resnost tovrstnih oblik nasilja, se praviloma spremeni v tišino. V tišino in s tem prikrite zgodbe, ki za vedno ostanejo za železnimi zavesami štirih sten, kjer se nasilje dogaja. Tišina je namreč največji zaveznik nasilja in nasilnih oseb, neizrečene zgodbe pa največja hrana za stopnjevanje zlorab in nerazrešene travme. Naj torej Pet vrst tišine pred nas postavi razmisleke o tem, kako smo lahko tisti en glas, ki se ga bo močno slišalo, ki po pomagal prekiniti tišine in graditi zavezništva proti nasilju, ki bo vsem – Janet, Susan in Mary – tam zunaj pošiljal jasna sporočila, da niso same in jim tako omogočil varne načine izhoda iz nasilja in zlorab.
Viri:
Emcke, C. Ja pomeni ja in … Monolog. Ljubljana: *Cf, 2022.
Podreka, J. Bila si tisto, kar je molčalo. Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2017.
Povezava: PDF gledališkega lista