Preden je prišlo do odločitve o sedanji, ponovni uprizoritvi Valčka, morda kakšno leto prej, me je v Ljubljani obiskala mlada Italijanka, absolventka slovenske književnosti iz Neaplja, ki je o tej drami pisala diplomsko delo. Rekla je, da se je za to nalogo odločila, ker v Valčku čuti ozračje, kakršno zdaj vlada v njeni domovini. Kakšno ozračje? sem vprašal. Tesnobno, je rekla, občutek, da posameznik ne more storiti ničesar. Zanimivo, sem rekel, kakor reče človek, ki ne ve, kaj bi rekel. Rekla je, da jo je igra povsem prevzela, da ne bo o njej samo pisala, ampak jo bo tudi prevedla v italijanščino. Oboje je pozneje tudi storila, nekaj mesecev pozneje sem dobil od nje sporočilo: Le jour de gloire est arrivé! Kar je pomenilo, kot je pojasnila, da sta bila naloga in zagovor ocenjena z odliko.

Nikoli nisem premišljeval o tem, kako lahko drama, ki je nastala v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, učinkuje danes, skoraj trideset let pozneje v nekih povsem drugih okoliščinah. Ko se je znašla še v slovenskih srednješolskih učnih programih, se mi je zmeraj bolj odmikala v zgodovino, videli so jo, in tudi sam sem se začel k temu nagibati, ne samo kot dramo iz zgodovine, ampak že kar kot zgodovinsko dramo. To ne pomeni, da zgodovinska drama v katerem koli času ne bi mogla spregovoriti človeku današnjega časa, zakaj bi sicer zmeraj znova uprizarjali Shakespearove igre – ki so bile, mimogrede rečeno, tudi v njegovem času zgodovinske – o nekem tavajočem danskem princu, o davnih krvavih spletkah krvavih angleških vladarjev, sanjarijah zaljubljencev in rokodelcev iz Aten ali o norcih in veseljakih iz Ilirije. Da o Cankarjevih zanesenjakih, hlapcih, romantičnih dušah, skušnjavcih in pohujšljivcih z začetka dvajsetega stoletja sploh ne govorimo.

Mojo "norišnico" sem pisal v vročici nekega časa, ko smo vsi slutili, ne da bi to že razločno vedeli, da gre h koncu stari svet, s škripanjem, bi rekel Eliot; gotovo je vezana na takratno življenjsko občutje. Danes živimo drugače, sem včasih pomislil, tudi takrat, ko me je sredi noči s telefonskim zvonjenjem prebudil neznani dekliški glas. Nočna klicateljica se je opravičila in z zadihanim glasom rekla, da zjutraj pišejo maturo iz Valčka, pri njej so sošolke, ki tudi pišejo, rade bi vedele, kaj pomeni, da na koncu pride še Chopin. In zakaj celo igra svojo klavirsko skladbo. Skušal sem ji razložiti, da takrat, ko sem to napisal, niti sam nisem razumel, kar pojavil se je Frédéric Chopin tam na koncu igre. Predvsem pa sem ji predlagal, naj se naspi, preden bo zjutraj sedla v strašno klop in se zagledala v prazni list. Takrat sem se čutil malo krivega, ker si morajo zaradi moje igre mladi ljudi zastavljati tako težka vprašanja, pa tudi zato, ker ji nisem znal dobro odgovoriti. Moral bi se nekoliko bolj potruditi in ji ponuditi kakšno razlago, ustrezno današnjemu občutju sveta, ki mimo ljudi brzi v podobah s svetlikajočih se ekranov, zabavnih vsebin, klikanj po računalnikih. Saj lahko povsem razumem srednješolca, ki ima glavo polno računalniških igric, ljubezenskih skrbi in življenjskih načrtov in na poti iz šole po uri slovenščine reče sošolcu: O čem že govori tisti Valček? A o plesu?

Tako pač je, razumem ga, na svetu so še druge stvari, kot so takšne prevzgojne psihuške iz davnih starih časov, nič hudega.

Toda absolventka iz Neaplja mi je dala misliti: občutje tesnobe? Je to res vezano samo na zgodovinski čas, v katerem smo živeli? In samo na nas, ki smo živeli v diktaturah Vzhodne Evrope, mi v nekoliko milejši jugoslovanski z odprtimi mejami in več svobode, a še zmeraj diktaturi?

Ko so Valček prvič uprizorili, je bilo to gotovo povezano s takratno negotovostjo: kaj bo po Titovi smrti?, s tesnobnimi, a tudi zmeraj bolj svobodnimi občutki ljudi, ki so takrat živeli. To je bil vstop v osemdeseta leta, ki jih imamo vsi v spominu kot zmeraj bolj živahen in vihrav čas, ko so se skozi umetnost, tudi gledališko, malo zatem že skozi profilirana družbena gibanja sproščale napetosti, a tudi ustvarjalne energije, čas odpiranja poti v veliko spremembo, ki je sledila. Na žalost v nadaljevanju tudi v strašne jugoslovanske vojne. In na koncu v današnje brezvetrje, ko je dinamika zastala in smo se povsod znašli v nekem čudnem zastoju, z občutkom, da smo na brezpotju. V osemdesetih letih sem od povsod, kjer so dramo igrali, dobival novice, da so se ustvarjalci predstave z neko ustvarjalno radostjo zapletli v notranjo magijo igre, v njegov groteskni svet in notranje napetosti. To me je neizmerno veselilo. Bil sem takrat in sem še danes skeptičen do gledališča, ki reducira občutljivo dramsko tkivo v enosmerno sporočilo, esejistični feljton, politični plakat. Pri svojem pisanju sem zmeraj vztrajal pri tem, da pač pišem bolj ali manj eksplicitno, kadar hočem govoriti o družbenih ali kulturnopolitičnih temah, v formi eseja ali članka. Drama ali roman pa sta nekaj drugega. Ko vstopimo v svet dramske zgodbe, smo tudi v kozmosu značajev, strasti, dialogov, notranjih napetosti, gradacije, vsega, čemur potem rečemo, ko smo tam v zatemnjeni dvorani skupaj z gledalci: magija gledališča. Ki nas potegne ali ne, ki mu verjamemo ali ne. In tu nobene ideje, nobena "sporočila" ne pomagajo.

Valček je očitno v začetku osemdesetih let zadel tisti ton, ko se je atmosfera družbene tesnobe in hkrati že tudi sproščanja na neviden način prelila v napetost gledališke uprizoritve. V nekaj letih po ljubljanski in mariborski premieri jo je igralo še deset drugih gledališč tedanje Jugoslavije. Vendar pa si domišljam, da družbena resonanca pri tem ni bila odločilna, odločilna je bila atmosfera grotesknega mikrokozmosa igre same, ne glede na zunanje okoliščine. Ko enkrat vstopimo v njen imaginativni svet – so mi večkrat govorili nekateri igralci –, potem smo tu notri, v hipu, ko to verjamemo, smo za seboj v ta svet potegnili tudi gledalce.

Ljubljansko praizvedbo in skoraj hkratno mariborsko uprizoritev sem spremljal iz daljave, iz dežele, ki ne bi mogla biti bolj drugačna od moje domovine, kjer je igra nastala in kjer so jo uprizarjali. Amerika, kjer sem takrat bival s Fulbrightovo štipendijo za umetnike, je bila takrat še dežela optimizma in smeha, skoraj zapovedanega optimizma in smeha. Povrhu je bilo mesto, kjer sem preživljal nespečne noči, hrupni, zabavni, malce melanholični, brezbrižni, v Francoski četrti tudi nekoliko opolzki New Orleans. Noči niso bile nespečne samo zaradi hrupa bližnjih barov, ampak tudi zato, ker so zaradi časovne razlike prihajale novice o pripravah na obe predstavi in potem premierah ob najbolj nemogočih nočnih urah. Tako mi je bil sicer prihranjen strah – laže, kdor pravi, da ga pred premiero ni strah –, zato pa je dobršen del štipendije šel za nočne telefonske pogovore. V mislih sem bil tam čez, onkraj oceana, v deželi med Alpami in morjem, čez katero se spreletavajo melanholični hudiči, kot je bilo zapisano v romanu, ki je začel takrat nastajati, živel pa sem v "The Big Easy", kot pravijo New Orleansu, in vsa Amerika, kakor sem jo takrat videl, je bila takšen "Big Easy", pokala je od optimizma, gospodarske uspešnosti in zadovoljstva. Za razliko od moje domovine, ki je živela v tesnobi in se je iz nje počasi že prebujala.

Trideset let pozneje mi neka italijanska absolventka književnosti reče, da je v Valčku tesnoba, kakršno čuti v svoji domovini. In takšna tesnoba je danes doma tudi v Ameriki, še bolj v Evropi in zelo izrazito spet, tokrat drugače, ampak spet, v moji Sloveniji. Rečemo ji: kriza, čeprav čisto razločno ne vidimo njene podobe, jo pa čutimo, vsak dan bolj.

In če je v nazivu ustanove v Valčku svoboda, ki osvobaja, je v tem nekaj sarkazma, zagotovo pa veliko ironije na račun vseh odrešitvenih gesel, v imenu katerih so odrešitelji hoteli napraviti svet svetlejši, napravili pa so ga največkrat v zgodovini temnejšega; potem je v misli, da je pravzaprav samo umetnost z vso svojo notranjo protislovnostjo tista, ki zares osvobaja, tudi avtorjevo prepričanje, no ja, morda samo upanje.

Res je, živimo v drugačnem času. Toda negotovost in nejasna prihodnost sta med nas znova naselili neko drugačno tesnobo. Rečemo ji kriza, ki se pri mnogih ljudeh izraža v obliki preprostega, a nič manj tesnobnega vprašanja: bom, bomo jutri še živeli, kakor živim, živimo danes? In bolj abstraktnega: kaj je vse to skupaj, kam gremo, kaj prihaja? Za razliko od tistih časov, ko je igra nastajala in so melanholični hudiči obsedali avtorja in njegovo deželo, je negotovost, ki jo krizno stanje prinaša, danes doma tudi v domovini italijanske absolventke, ki je v Valčku prepoznala "občutek tesnobe, kjer je posameznik nemočen", in po vsej Evropi. Neka možna pot iz tesnobe je pot skoznjo, tudi skozi to igro, njen strah in pogum, njene strasti, obešenjaške šale in poskuse upora, skozi njeno žalost in humor, temo in svetlobo, skozi mizerijo, sredi katere se kdaj zablisne, upam, lepota, vsaj slutnja lepote, morda hrepenenje po njeni odrešilni moči. In morda bi tisti prestrašeni in pretreseni deklici, ki je sredi noči trepetala pred belino praznega maturitetnega lista v prihajajočem jutru, moral reči prav to: prav zato pride Chopin in igra svoj Veliki briljantni valček, prav zato, ker je avtor te igre v umetnosti našel možnost za premagovanje svoje, morda naše skupne tesnobe. V zmagoslavju umetnosti nad surovostjo in neizprosnostjo sveta. Pa čeprav samo v upanju, da je to res mogoče.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)