Novosti v Maskini založbi

Spremni besedili obeh publikacij je zapisala Amelia Kraigher.

Jacques Rancière: "Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti"

Leta 2000 je francoski filozof Jacques Rancière objavil knjigo Delitev čutnega: Politika in estetika (Le Partage du sensible: Esthétique et politique), v kateri je predstavil koncept treh „režimov umetnosti“, ki jih je izpeljal iz zgodovinskih čutnih režimov, ne da bi postavljal shematične teze o njihovem izginotju ali nadomestitvi: to so etični režim podobe (platonistični režim umetnosti), reprezentacijski režim umetnosti (aristoteljanski režim umetnosti) ter estetski režim umetnosti (moderni režim umetnosti). Slednji je paradigma, ki s svojo strukturo povezav med umetnostjo in vsakdanjim presega klasično teritorialnost praks, veščin in tradicionalnih klasifikacij različnih umetnosti – dogaja se v preseganju meja med umetniškimi praksami in življenjem. Tej paradigmi se Rancière posebej posveti v pričujoči knjigi Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti (Aisthesis: Scènes du régime esthétique de l'art, 2011), kjer v štirinajstih poglavjih premisli štirinajst umetniških primerov (politik) kot dogodkov ali celo »motenj«, ki med drugim v red obstoječih distribucij čutnega v umetnosti intervenirajo z naslavljanjem tistega, česar pri gledalcu ostala dva režima umetnosti dotlej nista nagovarjala. Gre za primere iz umetnosti in diskurzov o umetnosti, ki v obdobju od 1764 do 1941 postopoma uvajajo pred tem neraziskane načine ustvarjanja, produkcije, sprejemanja in mišljenja umetnosti. Rancière se tako ne osredotoča na kanonizirane modernistične avtorje, kot so Mondrian in Kandinski, Malevič in Duchamp, temveč npr. na obravnavo praks v kabaretu Folies Bergère in pesnike, ki so bili zapisovalci teh dogodkov, na ekstravagantno plesalko in koreografinjo Loïe Fuller, Chaplinove filme, Whitmanovo poezijo, Craigove scenografske revolucije idr. Pri tem ga ne vodi težnja po redefiniciji modernizma, ampak mu gre za mišljenje tistega, kar je v modernistični paradigmi predstavljalo estetsko motnjo. Skozi Rancièrovo politično konceptualizacijo čutnega dobiva sodobna estetika vznemirljivo in aktualno teoretizacijo, ki zadeva njen položaj v nekolikanj depresivnem trenutku našega današnjega sveta.

***

SIROS: Stava na potencialna sodelovanja

O potencialnosti našega sodelovanja

Ekipa zavoda Maska že več kot leto dni razpravlja o možnostih in načinih postopnega prehoda na nove ali vsaj drugačne produkcijske načine, o večji koheziji med našimi založniškimi, produkcijskimi in izobraževalnimi dejavnostmi, o prehajanju ali celo zlitju področij, ki so trenutno vsaj organizacijsko ločena, vendar pa v precejšnji meri tudi že povezana; sanja(ri)mo o t. i. »umetniškem inštitutu«, ki bi omogočil poglobljene, kurirane (umetniške) raziskave, kakršne bi obenem lahko rezultirale v predstavah, performansih, predavanjih, knjigah in zbornikih, posebnih izdajah revije, (samo)izobraževalnih seminarjih, simpozijih …; o delu, pri katerem bi eno raslo iz drugega in se medsebojno oplajalo, in ki bi sčasoma lahko prineslo nove kvalitete diskurza na vseh področjih, kjer delujemo. Vsi naši pogovori in vizije za zdaj še vedno o(b)stajajo kot potencialnosti, vendar obenem kot nekakšna zaveza za negotovo prihodnost.

Primer tovrstnega sodelovanja je po svoje predstavljalo tudi poletno srečanje osmih avtorjev, ustvarjalcev različnih vokacij in profilov, na grškem otoku Siros. Člani uredništva Maske smo zato z zanimanjem sprejeli predlog Danae Theodoridou, Efrosini Protopapa in Konstantine Georgelou, da bi rezultate tega srečanja objavili kot poseben tematski blok naše revije in ga delili z bralci. Danes je pred vami.

Tokratno trojno številko sicer otvarjajo že napovedani prispevki, ki nadaljujejo in obenem zaključujejo obsežno temo »Umetnost in življenje«, s katero smo se Maskini uredniki in sodelavci intenzivno ukvarjali v zadnjih dveh letih in je sicer že zajela dobršen del prejšnjega zvezka revije, zaključujeta pa jo naša stalna rubrika »Kritika brez pridevnikov«, ki prinaša recenzije izbranih predstav in knjig, ter nekrolog ob mnogo prezgodnjem slovesu slovenske igralke Petre Veber Rojnik, ki je imela poseben dar za ustvarjalno odkrivanje številnih potencialnosti umetniških sodelovanj.