Gledališče dejansko predstavlja svet v malem. Kar se v njem zrcali, osvetljuje simptome ter vzroke, ki pehajo posameznika in družbo iz ravnotežja, in s kritično mislijo ohlaja pretirano sijoča čustva in vzgibe. Gledališka umetniška dejavnost uprizarja ideje in predstave, iz katerih so jasno razvidni vzorci slabega in dobrega v človeku, njegovo ravnanje in posledice njegovega početja. Notranji znaki delovne skupnosti v določenem gledališču pa so prav tako značilno istovetni z družbo, v kateri in iz katere ta skupnost deluje.
Gledališče uči, opozarja, ponavlja, ponuja spoznanja, zabava, sprošča. Njegova vsebina, prikazana v zmerni, pravšnji meri, prinaša koristi, varne izkušnje, blagostanje, občutenje svobode. Prinaša navdih, iskro življenja in duha. V nasičenosti njegova moč splahni in se razvrednoti. Tako preprosto je to. A živimo v času, ko je vsebina bitja podrejena materialni vrednosti, ta pa simbolni kupni moči. Ko imeti zmotno pogojuje biti. Čas pohlepa žal nadvladuje utemeljeno ter resnično vrednoto človeštva, ki je, poleg ljubezni, ustvarjalnost, in njen edini smiselni presežek, ki se kaže v vrhunskosti določene, tudi umetniške stvaritve. Kot že nekajkrat v preteklosti ta značilnost sedanjega časa od vseh nas, nagnjenih k poudarjanju lastne posameznosti, te žlahtne lastnosti ustvarjalcev, terja enotnost v zmožnosti skupnega delovanja. Zahteva hotenje po prizadevanju za skupno dobro.
Želim vam srečno, zdravo in izpolnjujoče novo leto. Naj ima prihajajoči čas tople oči.