Knjiga Tomaža Toporišiča analizira spremembe in prelome slovenskih dramskih pisav zadnjega stoletja – od Cankarja in njegove hudobne farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Gruma in ekspresionistične dramatike, Mraka in himnične tragedije, Zupanovega intimizma pa do poetične, eksistencialistične in absurdne dramatike v povojnih desetletjih (Javoršek, Smole, Zajc, Strniša, Taufer, Kozak, Božič, Makarovič, Jovanović, Jesih, Šeligo, Svetina, Jančar). Posebno pozornost namenja tudi dramskim pisavam v postdramskem gledališču in temu, kar mu je sledilo (Filipčič, Zupančič, Mirčevska, Semenič, Morano in nove generacije). Ob tem reflektira premike znotraj slovenske dramatike, hkrati pa tudi gledališča in kulture.
Monografija Dramske pisave stoletja med drugim poskuša odgovoriti na vprašanje, kako je vse to ustvarilo nove definicije besedilnega, dramskega oziroma ne-več-dramskega ali postdramskega, medmedijskega, medkulturnega in medbesedilnega ter rapsodičnega v gledališču 20. in prvih desetletij 21. stoletja. In kako so besedilne prakse vztrajno redefinirale sodobno gledališče, performans in uprizarjanje na splošno.