Nott je niz osebnih zgodb, ki izhajajo iz iste emocije, in vse, kar jih povezuje, je občutje poletne noči. Nott je impresija, pesem, vonj, nordijska boginja, nokturno. Gib izhaja iz trenutka tišine, iz fizičnega spomina, ki zariše podobo v prostoru. Trenutek, ki je pravkar minil, se ponovno pojavi. Znova in znova. Spomin shranjuje podobe, telo shranjuje emocije. Ničesar, kar proizvede telo, ni mogoče več določiti, ampak je treba vsakič na novo (iz)najti; prepoznati vonj giba, dih svetlobe, gostoto prostora, temperaturo zvoka. Nemogoče podobe se spajajo po poteh, ki se sproti zabrisujejo, medtem ko odtisi ostajajo razpeti v telesu. Kot spomin; med pulzijo in ekstenzijo.

Boli me vrat, stisnem čelo, čutim suh zrak v grlu …

Emocija se iz centra telesa širi do čela, blazinic prstov na rokah, do gležnjev. Kot bi prevedli Hansa Bellmerja: “Boli me zob, stisnem pest, nohti se zasadijo v dlan.” Gre za dve investiciji, za dve dejanji, ki sta z vidika refleksa neponovljivi, z vidika libida pa ponovljivi, saj po Freudu telo lahko deluje v vse smeri. Ni več odnosa med resnico in aluzijo, vzrokom in učinkom, temveč oboje soobstaja neodvisno drug od drugega kot začasna investicija, ki naključno tvori za trenutek trden sestav kot zdajšnjost mnogih postankov v obtoku energije. Ničesar več ne more povedati, le biti prisotni in ustvariti najvišjo intenziteto tega, kar je v določenem trenutku mogoče.

Včasih pustiš, da telo pade, se sesede, se znova sestavi in ponovno pade. Včasih se zgodi, kot da se v trenutku pojaviš pred svojimi očmi in se ti v hipu izostrijo vsa čutila. Ta občutek nikoli ne izgine, spremlja te, kjerkoli si.

Enkrat čutiš en del telesa, drugič drugega. Razkosan si. Telo je spomin, alarm, užitek, življenje. Telo se spominja emocij, te pa so shranjene popolnoma neracionalno: Imeti nadzor? Vložiti premalo? Pritisniti preveč? Dati dovolj? Sprejeti? Pustiti? Najti pot. Ji reči izbira? Nadzorovati ljubezen? Držati strast? Najti emocijo in ji fizično slediti? Jo pogoltniti ali izpljuniti? In potem živeti (srečno) še naprej, morda tudi ne.

In ostane vonj noči. Gibi so lastovice v letu, ki potujejo med dnevom in nočjo, med otroštvom in otrokom v tebi. Mogoče je na drugi strani nek nov spomin. In oder je poletna noč.

Povezava: Video napovednik