Tri impresije:

1. Ofelija nabira rožmarin, mačehe, janež, orlice: ko obeša girlande na drevo ob vodi, omahne v potok in utone. Grkinja Hippo se požene v morje, da bi ubranila svojo čast. V ruskem vodnem demonu rusalki se naseli duh dekleta, ki je umrlo v vodi. Lucia Rosa skoči v Tirensko morje, da se ji ne bi bilo treba poročiti z moškim, ki ga ne ljubi. Yun Sim-Deok se s poročenim ljubimcem požene v ocean. Alfonsina Storni hodi v morje, dokler ji voda ne preplavi glave. Protagonistka platna Georgea Frederica Wattsa Found Drowned leži na pesku pod mostom Waterloo, njeno telo je skrivljeno v križ. Virginia Woolf gre v reko Ouse, Ana Karenina se vrže pod vlak, Emma Bovary vzame arzenik. Lux Lisbon se v garaži do smrti zastrupi z ogljikovim monoksidom, pred tem odidejo tudi njene sestre: Cecilia skoči skozi okno in se nabode na vrtno ograjo, Therese poje pest uspavalnih tablet, Bonnie se obesi, Mary glavo vtakne v pečico.

2. Ona namreč še zmerom plava. Nihče je ni našel. Veste, včasih imam občutek, kot da bi mi skupaj s temi mojimi šnopsi tekla dol po grlu, zelo majhno trupelce, napol gnilo. Sedemnajst let je imela. Zdaj ima podgane in alge v svojih zelenih laseh, kar lepo ji pristojijo … Nekoliko je zabuhla in belkasta, polna smrdečega rečnega blata, čisto črnega. Zmeraj je toliko dala na čistočo. Zato je tudi šla v vodo in začela smrdeti. (Bertolt Brecht: Baal)

3. Konec osemdesetih let 19. stoletja iz Sene pri Quai du Louvre potegnejo truplo utopljene deklice, ki je bila pred smrtjo, sodeč po kvaliteti še ohranjene kože, stara komaj šestnajst let. Njeno telo ne kaže znakov nasilja, v pariški mrtvašnici sklepajo, da je dekle naredilo samomor. Patolog je nad lepoto neznankinega obraza – utopljenka se smehlja, njen izraz je pomirjen, zadovoljen, celo srečen – tako prevzet, da odtisne posmrtno masko. Kopije posmrtne maske neidentificirane mlade ženske, ki dobi ime L’Inconnue de la Seine, Neznanka iz Sene, postanejo izredno priljubljeno okrasje pariških boemskih salonov in morbidno orientiranih umetniških domovanj s konca 19. stoletja. Neznanka iz Sene postane erotični ideal svoje dobe, navdihne številna francoska in druga literarna dela in s svojim videzom vpliva na imidž cele generacije nemških deklet.

V seznamu so nanizani bolj ali manj znani zgodovinski in fiktivni primeri ženskih smrti:  samomora, samomora v vodi, samomora zaradi ljubezenskih težav oziroma kombinacije naštetega. Citat iz Brechtovega Baala ilustrira specifičen primer, zapis o Neznanki iz Sene beleži nepričakovano posthumno usodo anonimne utopljenke, ki je v očeh sveta zaživela šele po smrti in v smrti in zaradi nje dosegla smoter in svetovno slavo.

Žensko smrt v vodi spremlja romantičen pridih ljubezenskega razočaranja, pojav je morbidno fascinanten, ob njem v trenutku pomislim na Millaisovo Ofelijo in podobne mračno sladkobne upodobitve tega lika. Voda v umetnosti in literaturi nastopa kot priljubljena metoda smrti za zapuščene ljubice, osramočene nosečnice in zakonolomilke, razočarane kontraafrodite, ki se poraženo raztapljajo v morski peni. Smešno je, da se posmrtno in v vodi pozicija moči nenadoma zasuče. Rusalke, renske nimfe, ondine, morske deklice in druga ženska vodna mitološka bitja (ali njihovi literarni derivati), ki predstavljajo duhove ali alterege v vodi umrlih deklet, so tradicionalno fatalke in zapeljivke. Kako bizarno in srhljivo, da je podobna funkcija posthumno dodeljena tudi čisto do konca mrtvi deklici iz Sene!

Tudi Katerina Kabanova konča v vodi, tudi ona je razočarana v ljubezni. Kot prešuštnica po rigidni morali svojega časa ni brezmadežna, a velja za najbolj simpatično in simpatije vredno junakinjo del Ostrovskega. Dekle iz povolškega zakotja, poročeno s Tihonom, se zaljubi v Moskovčana Borisa in brezglavo skoči v razmerje, ki je vnaprej obsojeno na omejen rok trajanja, se pravi odnos, ki je za njen antikompromisni značaj absolutno neprimeren. Ko govorim o brezglavem skoku, le-ta vključuje predhodno moralno dilemo, ki je v skladu z izvirnim kronotopom igre zvezana s pravoslavnimi verskimi dolžnostmi in občutji, zaradi katerih se Katerina v primerjavi z globoko religioznimi, a versko lahkotnejšimi prebivalci mesta zdi nekoliko anahronističen lik. Danes njen strah pred grehom prevedem kot razvit občutek za odgovornost, zavest o odločitvi in posledici, Katerina krivde ne prelaga. Kot rečeno: če je „greh“ premišljen, je dejanje zakonolomstva popoln skok na glavo. Nenadna ljubezen do nekega prišleka je manifestacija nekakšnega nemira v duši, ki ga Katerina pri sebi zaznava od otroških let in ga tudi večkrat ubesedi, Katerina je globoko avtorefleksivna. Njena usoda se izvrši na ozadju družbenokritične freske, ki je dovolj priskutno umetna, da osrednja junakinja deluje popolnoma svetlo. Razmišljam, da je bela vrana v kontekstu tega ljubečega, smehljajočega se demoničnega občestva v nevarnosti, da njene staromodne vrednote, premočrtnost in kontroverzna nenarejenost zasijejo v pretirani belini in preskočijo na raven simbola. 

Po Ostrovskem je Katerina kot oseba, ki čuti, govori in dela eno, osamljen tujek, ki ga je treba čim bolj onesposobiti: tašča jo prezira in zaklepa, mož se zanjo ne zmeni, prijateljica jo pozabi, ljubimec pa izda. V uprizoritvi, katere nastajanje spremljam, Katerina v ljudeh poleg negativnih čustev vzbuja nerazumno, nerazložljivo fascinacijo, to je nekakšna destruktivna naklonjenost, malikujoča sla po uničenju, shizofreno, a še kako razširjeno in naravno človeško čustvo. Stara Kabanovka jo ošteva, zmerja in se ji posmehuje, neprijetno obnašanje spremlja muhava naklonjenost. Svakinja Varvara Katerino dovolj dobro pozna, da jo zapelje v razmerje, v katerem bo nedvomno izgorela, obenem do nje najbrž čuti pristno prijateljstvo. Fjoklušo vse v zvezi s Katerino strastno zanima. Mala čudakinja je v Kalinovem ljubljena in osovražena ikona, katere prisotnost iritantno navdušuje. Dvoobrazno čustvo Katerina nenazadnje zbudi tudi v Borisu, čigar strastna zaljubljenost se po hitri konzumaciji iz nerazložljivih razlogov preobrazi v nedoumljivo, a premočrtno željo po distanci do objekta svoje fascinacije.

Neznanka iz Sene je smoter svoje eksistence izpolnila po smrti. Za nekatere mitološke utopljenke odhod v vodo ne pomeni zadnje besede. Katerina Kabanova za seboj ne bo pustila rusalke, njen duh v Volgi je miren, ker je odšla pomirjena z drugimi in s seboj. Zdi se, da bi njena smrt za skupnost morala pomeniti katarzično odvezo: reka je odstranila nerazumljivo vsiljivko in vampirčke nahranila z njenim nerazumljivim čustvovanjem. Vseeno se vprašam, ali je Katerinina naloga z žrtvovanjem v višje dobro skupnosti izpolnjena; mogoče bo njen duh še naprej polebdeval nekje v gostem zraku povolške nevihte. Romantično razmišljam, ali je Katerina mesto kako zaznamovala, kot so v ljudski domišljiji vode zaznamovali duhovi umrlih deklet. Misel brez pravih temeljev. Vsaka prava skupnost tujek dokončno eliminira ali absorbira. Prostor za fascinacijo in naslajanje nad drugačnim s tem sicer izgine, to pa je tudi najbolj grozno.