Capuleti in Montegi – dokončen pristan Bellinijevega skladateljskega jezika

Opera Capuleti in Montegi velja navkljub mnogokrat očitanemu »recikliranju« za najboljšo opero Bellinijevega prehodnega obdobja, ko je dokončno razvil in našel svoj skladateljski jezik in potencial. Della Corte to obdobje označuje kot Bellinijev dokončen prehod k mojstrstvu, ki se izkazuje v skladateljevem prefinjenem občutku za dramo. V tej operi se že čuti rahel odmik od stroge belkantistične težnje zgolj k lepim, čim bolj razvejanim, neskončnim melodijam. Skladatelj glasbo doživlja enakovredno drami, občutjem in vzdušju. Opera je polna nežnih elegičnih melodij, ki jih je skladatelju omogočil dramsko zgoščen libreto, mestoma pa poslušalcu – kljub Belliniju dostikrat očitani povprečnosti – prinaša zares lepe in izrazite melodije. Bellini je namreč opero videl kot niz stalno menjajočih se glasov in njihovih barv, ki določajo posebej čustvena mesta. Doživljal jo je kot vrsto čustvenih položajev – vsak od njih pa je zaključena celota in ima v glasbi ustrezno zaključeno obliko. (Sivec: 2010)

Bellinija so občudovali in se po njem zgledovali mnogi največji operni skladatelji, kot sta denimo Verdi, ki je cenil Bellinijeve neskončne melodije, in celo Wagner, na katerega je naredila vtis Bellinijeva sposobnost povezovanja melodije, čustev in psiholoških stanj protagonistov. Ljubezenski duet Romea in Julije iz opere Capuleti in Montegi je navduševal francoskega skladatelja Berlioza, sicer ne prav velikega ljubitelja italijanske opere.

Opera Capuleti in Montegi je torej tista, ki je Belliniju omogočila premik od sledenja zgolj glasbeni in pevski virtuoznosti k drami in vsebini, k čemur se je še jasneje usmeril pri svojih drugih operah (na primer pri Mesečnici, Normi, Puritancih) in s tem tlakoval pot k razvoju velike italijanske opere.

(iz gledališkega lista uprizoritve)