Nenaučeni

Robotika, umetna inteligenca, nanotehnologija, bioinženiring, virtualni prostor. Naš čas je brez primere v človeški zgodovini. Ali bomo kot ljudska vrsta skoraj naredili kakovostni preskok ali bomo postali nepomembni v civilizaciji, ki smo jo sami ustvarili. Naša civilizacija zdaj redefinira pojem človeka, torej redefiniramo sami sebe. Ta proces je kolektiven, in nimamo druge izbire, kot da sodelujemo, da mislimo, kreiramo in delujemo skupaj. Mi v Evropi tega ne počnemo. Evropa je po mnogočem napredna bolj kot kadar koli v svoji zgodovini. Hkrati večina Evropejcev zavedno ali nezavedno še vedno leno valovi na stoletnih stereotipih samozaljubljenosti, pohlepa in nestrpnosti. To so stereotipi ubijalskih namer.

Za super-hitrostjo Kitajske, Brazilije, Indije in Rusije današnja Evropa zaostaja in svojo frustracijo kompenzira s starimi metodami agresivnega obstanka: rasizmom, fašističnimi idejami in represijo nad svojimi etničnimi, rasnimi, seksualnimi in intelektualnimi manjšinami. Z zastavo demokracije v roki se moderna Evropa danes cinično posmehuje temeljnim idejam, iz katerih je nastala. Liberté, Égalité, Fraternité se ne omenjajo na večerjah v dostojni družbi. Tistemu, ki si upa izgovoriti te besede, se evropska elita posmehuje v obraz in ga označi kot norega ali noro. Da, »nor«, kot so bili »nori« Giordano Bruno, Marquis de Sade, Rosa Luxemburg, Karl Liebknecht, Antonin Artaud, Vincent van Gogh, Gustav Landauer, Marina Cvetajeva, Gabriel García Lorca, Ana Ahmatova, Hanah Ardent, Alan Turing, Primo Levi, Aleksander Solženicin, Reiner Maria Fassbinder in mnogi, mnogi drugi, ki jih je ta ista elitna Evropa zapirala v norišnice in taborišča, pustila, da od lakote umrejo na ulici, preganjala, pljuvala v časopisih, zažigala na grmadah ali jim uničevala grobove.

Evropski korporacijski um in evropsko prepričanje o lastni beli nadvladi ne prenašata nobenih pogovorov o Svobodi, Enakosti in Bratstvu. Vznemirja jih že sama misel, da je mogoča neka boljša in pravičnejša Evropa od te izrabljene, zapredene v samoprevaro o lastni veličini, moči in metafizičnem poslanstvu. Evropa danes ve, kako absurdno je njeno »prepričanje«, da je od boga dana, čeprav rada živi v iluziji o lastni nadnaravnosti.

Polnih ust demokracije in človekovih pravic gre Evropa subtilno preko »podrobnosti«, da se je pred 15 leti na njenih tleh izvršil še en genocid, tokrat nad bosansko-hercegovskimi muslimani. Zagotovo koketno se Evropa izogne temi, kako je Berlinski zid padel na glavo prebivalcem nekdanje Jugoslavije, kako so v tej nekdaj mirni evropski državi zavladali množični zločini, skupinska posilstva, pregoni, preprodaja orožja, trgovina z mamili, ženskami in človeškimi organi, segregacija v šolah. Skoraj »elegantno« Evropa zamolči, da so se množična grobišča še enkrat pojavila v Evropi, tokrat na začetku 21. stoletja. Enako »naivno« Evropa noče videti groze kriminala in siromaštva v Neaplju, Palermu, Marseillu in v getih povsod po Evropi. V Evropi nam še ni jasno, ali je dobro ali ni dobro uporabljati kondome. Ampak zagotovo vemo, v kateri banki so kakšne obresti za kredit, ki ga moramo najeti. Evropa demokratsko »zaskrbljeno« kima z glavo na odprt sovražni govor in fašizem, ki sta se povzpela do nizozemske vlade in švedskega parlamenta, na brezsramno nestrpnost do Ciganov v Italiji in Franciji, na nasilje nad spolnimi manjšinami v Rusiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, nad diktatorskimi zakoni proti svobodi tiska na Madžarskem, nad brutalnostmi države v Belorusiji. Britanska konservativna političarka Sayeeda Warsi je nedavno, z nejevoljo, govorila o tem, kako so antimuslimanska stališča postala družbeno sprejemljiva tema v Veliki Britaniji in rutinski »small-talk« v izbranih klubih. V zadnjih nekaj mesecih je nemška kanclerka Angela Merkel izjavila, da je v Nemčiji multikulturalizem propadla, britanski premier David Cameron pa, da mora Velika Britanija opustiti koncept multikulturalizem.

V hrvaškem, bosanskem in srbskem jeziku besede »multikulturalizem« pred letom 1991 ni bilo. »Kultura je po definiciji multikulturna,« je pogosto govorila Susan Sontag. V takem kulturnem konceptu sem odraščal jaz in še mnogi moji prijatelji iz bivše Jugoslavije. Ko se je začela vojna, smo uvozili besedo »multikulturalizem«, da bi lahko komunicirali z zahodno Evropo. Dolgo je trajalo, da smo razumeli, da »multikulturalizem« v zahodni Evropi predstavlja četrti, kjer je poleg pakistanske prodajalne zelenjave kitajska restavracija, poleg nje mehiška in da turški vozniki avtobusov v evropskih prestolnicah lahko razvažajo Somalijce, Maročane in ex-Jugoslovane, da bi čistili hotelska stranišča. Toda vsi ti so zagotovo izven »naše« kulturne cone. Tako sem sam odraščal z idejo o »enakopravnosti vseh naših narodov in narodnosti«, z razumevanjem, da sem istočasno Bosanec in Slovenec in Srb in Hrvat in Albanec in Črnogorec in Madžar ... Ker sem, odraščajoč, osvajal francosko, britansko, nemško, italijansko, poljsko, rusko ... kulturo kot svojo – zmeraj sam užival in uživam še dalje v tej multipli-personalnosti. Raznolikost je bila in ostala moja organska kultura. Zato, da, strinjam se z g. Cameronom, da je treba opustiti koncept »multikulturalizem«, enostavno moramo biti samo kultura. Ko bomo samo kompleksna, vznemirljiva, odprta, fleksibilna kultura, bo Evropa končno vstopila u 21. stoletje. Tedaj bo človek človeku človek, ne pa delodajalec. Popolnoma se strinjam s tako Krleževo zahtevo.

Nove oblike, presenetljivi kreativni koncepti in navdihujoča srečanja umetnikov ter občinstva nas učijo živeti v tem novem, hitrem času, ki postavlja vprašanja o naši humanosti in izziva našo pamet, čustvenost in moč. V takem razumevanju našega časa smo se srečali pri tem projektu – umetniško, produkcijsko in, predvsem, človeško.