V zgodovini literature in gledališča ni veliko fenomenov, kakršnega predstavlja nemški pisatelj in dramatik Georg Büchner (1813–1837), ki je v svojem kratkem življenju postavil toliko pomembnih mejnikov in povzročil toliko preobratov, da še danes, po skoraj dvesto letih, vedno znova preseneča, navdušuje in navdihuje.
Njegovo kratko življenje je z današnje perspektive videti kot osupljiv roman, v katerem najbolj bije v oči neverjetna empatija, ki jo je v svojem delovanju in ustvarjanju premogel ta meščanski sin, prvorojenec iz ugledne družine hessensko-darmstadtskega okrajnega, pozneje okrožnega zdravnika in medicinskega svetnika Ernsta Karla Büchnerja. Georg naj bi nadaljeval družinsko zdravniško izročilo in enako kot njegovi sorojenci je bil deležen dobre izobrazbe, tako naravoslovne kot humanistične. Z gimnazijskimi sošolci je ob nedeljah na sprehodih debatiral o Shakespearu, filozofiji in sodobnih družbenih gibanjih, v očetovem laboratoriju pa se je pripravljal na študij medicine. Svoja obzorja je širil in prepričanja odločilno oblikoval med študijem v francoskem Strasbourgu, kjer je bila medicinska katedra po mnenju njegovega očeta veliko močnejša kot v domačem Gießnu. Predvsem pa sta bila drugačna politična klima in družbeno ozračje. V Nemčiji se je inteligenca soočala s tako imenovano »nemško mizerijo«, dejstvom, da v Nemčiji ni bilo revolucije; meščanstvo ni bilo sposobno resnično prekiniti s starimi silami in je privolilo v vrsto kompromisov. Engels je bil mnenja, da se nikjer drugje fevdalizem, patriarhalnost in hlapčevsko filistrstvo »pod očetovskim varuštvom palice« niso ohranili v tako nedotaknjeni in popolni obliki. Oblasti so z vojsko in široko razvito policijsko mrežo s silo zatirale svobodoljubna stremljenja, s cenzuro pa preprečevale pisanje o politiki in socialni ekonomiji.
V svetovljanskem Strasbourgu je po tako imenovani julijski ali drugi francoski revoluciji leta 1830, s katero so z oblasti spravili avtoritarnega Karla X., prevladovalo optimistično vzdušje; gesla francoske revolucije so se zdela uresničljiva, oblikovanje pravičnejše in boljše družbe mogoče. Mladi Büchner se je tam včlanil v tajno revolucionarno Družbo za človekove pravice in še utrdil svoja precej radikalna politična prepričanja, predvsem pa izostril pogled na domačo situacijo. V pismu staršem, zaskrbljenim po neuspelem študentskem državnem udaru v Frankfurtu aprila 1833, je med drugim zapisal: »Mladim ljudem očitajo uporabo nasilja. Ampak – ali ne živimo v stanju nenehnega nasilja? Ker smo se rodili in zrasli v ječi, ne opazimo več, da s prikovanimi rokami in nogami in z zamašenimi usti tičimo v luknji.«
Čemu pravite zakonito stanje? Zakon, po katerem je velika večina državljanov spremenjena v živino, ki gara zato, da bi bile zadovoljene nenaravne potrebe neke nepomembne in pokvarjene manjšine? In ta zakon, podprt z grobo vojaško silo in bedasto prebrisanostjo njegovih agentov, ta zakon je vedno grobo nasilje nad pravico in zdravim razumom, in jaz se bom bojeval proti njemu z jezikom in roko, kjer bom le mogel. Če se nisem in se ne bom udeležil tega, kar se je in se morda še bo zgodilo, potem moj razlog ni ne obsojanje ne strah, temveč ta, da v sedanjem trenutku štejem vsako revolucionarno gibanje za brezplodno početje in da nisem zaslepljen kot tisti, ki menijo, da so Nemci narod, pripravljen na boj za svoje pravice.«
Vendar se sam temu boju nikakor ni odrekel. Po dveh letih v Strasbourgu je moral študij nadaljevati doma, na univerzi v Gießnu. V depresivni atmosferi je med okrevanjem po lažjem vnetju možganske opne natanko preučeval francosko revolucijo in si oblikoval mnenje o »fatalizmu zgodovine«, ki ga je čez nekaj mesecev pronicljivo in izjemno zrelo razvil v drami Dantonova smrt.
Najjasneje je svoje poglede na družbeno dogajanje oblikoval v pozivu hessenskim kmetom, ki je nastal v sodelovanju z vodjem revolucionarnega dogajanja na zgornjehessenskem, teologom Friedrichom Weidigom (1791–1837), zagovornikom nemške enotnosti in liberalnih idej, ki je v zgodovini obveljal za pionirja revolucije 1848. Büchner je aktivno sodeloval v konspirativni Družbi za človekove pravice in v povezovanju z revolucionarnimi gibanji iz drugih nemških mest, čeprav so imela ta različne poglede na revolucijo in porevolucijsko ureditev. Büchner je sodil v levo krilo, ki se je zavzemalo za opolnomočenje delavcev in kmetov, saj je bil prepričan, da je že srednji, meščanski razred nedovzeten za njihove težave in zato njihov sovražnik.
Julija 1834 je izšel manifest, imenovan Hessenski glasnik, v katerem so navodilom za ravnanje z nevarnim čtivom sledili njegovi radikalni pogledi: »Življenje velikašev je dolga nedelja. Živijo v lepih hišah, oblačijo se v lepe obleke, v obraz so rejeni in govorijo svoj jezik. Raja pa leži pred njimi kot gnoj na njivi. Kmet gre za plugom, velikaš pa za kmetom in dela z njim kot z volom. Velikaš pobere žito, kmetu pa ostane slama. Življenje kmeta je dolg delavnik. Tujci mu pred očmi odžirajo njive, njegovo telo je en sam žulj, njegov znoj pa sol na velikaševi mizi.«
Nadaljevanje manifesta zveni izjemno sodobno; operira namreč z natančnimi statističnimi podatki: približno 718.373 ljudi daje državnemu aparatu približno 6.363.363 goldinarjev, da ta lahko dobro živi in samovoljno vlada. Občasno ljudstvu ponudi drobtinice in zraven razglaša svojo milost. »Kaj je ustava v Nemčiji? Nič drugega kot prazna slama, iz katere so knezi zrno že iztepli zase. Kaj so naši deželni sveti? Nič drugega kot počasni vozovi, ki jih lahko nekajkrat porinemo požrešni sli knezov na pot, iz katerih pa nikoli več ne moremo zgraditi trdnega tabora, ki bi varoval nemško svobodo. Kaj so naši volilni zakoni? Nič drugega kot kršitve državljanskih in človeških pravic večine Nemcev. …«
Büchnerjev revolucionarni poziv je imel dramatično nadaljevanje. V skupini zarotnikov je bil izdajalec, zato so že avgusta aretirali Büchnerjevega sošolca in prijatelja, ki je želel glasnik pretihotapiti iz Offenbacha v Gießen. Büchner je odhitel posvarit druge udeležence; ko se je vrnil, je našel svojo sobo premetano in omaro zapečateno. Ponosno se je branil, skliceval na državljanske pravice in zahteval zadoščenje za nezakonit vdor v zasebnost. S tem je menda preprečil že načrtovano preiskavo. Medtem je bil ves čas družbeno aktiven, se izobraževal, poučeval, novembra je organiziral drugo izdajo Hessenskega glasnika. Januarja 1835 so ga kot pričo zasliševali na sodišču, v začetku marca je pobegnil v Strasbourg in pod drugim imenom zaživel v ilegali. V Hessnu je sledil val aretacij in tudi tiralica za Georgom Büchnerjem. Osebni opis v tiralici nam je ohranil njegovo podobo: starost: 21 let, višina: 172,5, lasje: svetli, čelo: zelo usločeno, obrvi: svetle, oči: sive, nos: močan, usta: majhna, brki: svetli, brada: okrogla, obličje: ovalno, barva obraza: sveža, postava: krepka, vitka, posebna znamenja: kratkovidnost.
Büchner kot politični emigrant (po Evropi jih je bilo v tem času veliko, med njimi mnogi umetniki) nadaljuje svoje intenzivno mlado življenje v Strasbourgu, kjer prideta do izraza njegova znanstvena in umetniška širina. Pripravlja doktorsko disertacijo in nastopno predavanje za docenturo na univerzi v Zürichu. Raziskuje »živčni sistem rečne mrene« in pripravlja predavanja iz »primerjalne anatomije rib in dvoživk«, na fakulteti v Zürichu ima preizkusno predavanje O lobanjskih živcih. Vzporedno študira filozofijo, zanimajo ga Descartes, Spinoza in stari Grki, pripravlja skripte za predavanja iz filozofije, ki jih mora zaradi zasedenega mesta preložiti na poletni semester 1836/37. Ob vsem tem pa piše – piše dramska dela, ki so svetlobna leta daleč od gledališča njegovega časa, in piše prozo, ki napoveduje sodobni roman.
Burno in neverjetno plodno življenje mladega političnega izgnanca, ki od oktobra 1836 živi in dela v Švici, 2. februarja 1837 prekine nenadna bolezen. 15. februarja mu diagnosticirajo tifus, 19. februarja umre star komaj 23 let in pol. Življenje njegove literarne dediščine pa nadaljuje fascinantno pot fenomena Büchner.
Siegfried Melchinger, avtor znamenite Zgodovine političnega gledališča (1971), je postavil tezo, da so Büchnerja izkušnje revolucionarja naredile za dramatika. In res se zdi, da se v njegovem umetniškem opusu zrcali vse, kar je opazoval okrog sebe, kar je strastno preučeval in kar je nenazadnje kot mladostnik doživljal. Dokumente o francoski revoluciji, zapise s sodnega procesa proti Dantonu idr. je vključil v dialoge svoje neverjetno zrele, »dokumentarne« igre o konkretnih revolucionarjih in vanjo vključil številne »razpoloženjske« prizore, osebne razmisleke o minljivi človekovi eksistenci, o naravi sveta in časa. Njegov dramski svet je kaotičen, v njem ni ničesar trdnega, nad človekom je prazno nebo, nikjer ni nobenega boga, ki bi dajal upanje ali tolažbo, čeprav osebe nemalokrat uporabljajo »svetopisemski« jezik.
Danton na trditev, da je mir v bogu, odgovori: »V niču. Potôpi se v kaj mirnejšega kot v nič. In če je največji mir bog, ali ni tedaj nič bog? A jaz sem ateist …« Pravičniški Robespierre ob svojem doslednem revolucionarnem delovanju ne občuti zmagoslavja, ravno narobe: »Vsi me zapuščajo – vse je pusto in prazno – sam sem.« Danton si ne pripisuje zaslug za revolucijo: »Nismo mi napravili revolucije, ampak je ona nas,«, »Lutke smo, neznane sile nas potezajo na žici; nismo mi sami, le meči smo, s katerimi se bojujejo duhovi …« Ena od stranskih oseb v Dantonovi smrti, ki se boji prestopiti lužo pred gledališčem, svojo bojazen utemeljuje: » … zemlja je tanka skorja, zmeraj se mi zdi, da bom padel skoznjo, kjer je takale luknja. Previdno moramo stopati po zemlji, lahko bi se nam udrlo. V gledališče pa le pojdite, svetujem vam.«
Pesnik Lenz iz novele z enakim naslovom svojo samoto občuti kot bivanje v praznini: »… v svetu, v katerem je bil hotel živeti, je zijala ogromna razpoka, ne sovraštva, ne ljubezni, ne upanja ni bilo v njem, le grozljiva praznina, ki ga je mučno vznemirjala in vendarle vzbujala v njem potrebo, da bi jo zapolnil.« V tej praznini pa je človek ves čas na vročičnem robu norosti.
Nemara najznamenitejši citat iz igre Woyzeck se glasi: »Vsak človek je brezno, zvrti se ti, če pogledaš vanj.« Človeka je nemogoče zares spoznati, v njem ni »trdnih postavk«, edino pravilo je, da zanj ni pravil, zato zmeraj znova preseneča, šokira, sebi in drugim spodnaša tla pod nogami.
Pravljična igra Leonce in Lena, ki jo je Büchner napisal za razpis založbe za komedijo, je polna blage (samo)ironije in najrazličnejših, tudi humornih premislekov o svetu in položaju človeka v njem: » … moram premišljevati, kako bi se dalo doseči, da bi si enkrat pogledal v glavo. – O ko bi si človek mogel enkrat pogledati v glavo!« » … jaz sem tako mlad in svet je tako star. Včasih se zbojim zase in lahko bi se usedel v kot in jokal vroče solze zaradi sočutja do sebe.« In vendar Büchner, ki si v tej igri ob norčevanju iz aristokracije dovoli obujati muhasta najstniška občutja in temperament, igro zaključi z radikalno utopično vizijo idealne države mladega vladarja, ki ji njegov prijatelj Valerio doda politično dimenzijo: »Jaz pa bom postal minister in izdali bomo odlok, da bo tisti, ki bo dobil žulje na rokah, postavljen pod družbeno varstvo; da bo tisti, ki bo zbolel zaradi dela, kaznovan, kakor da je zagrešil kaj hudega; da bo vsakdo, ki se bo hvalil, da jé kruh v potu svojega obraza, razglašen za neumnega in nevarnega človeški družbi; in potem bomo legli v senco in prosili Boga za makarone, melone in fige, za muzikalična grla, klasična telesa in udobno religijo, ki naj pride med nas!« Kombinacija idealizma in (samo)ironije, nebrzdanega (mladostniškega?) humorja in skorajda sarkazma še danes pronicljivo zadeva v polno.
Fenomen Woyzeck
Igra o Pietru Aretinu, o kateri je Büchner v pismu poročal svoji zaročenki Minni Jaeglé, se ni ohranila. Ohranil pa se je rokopis Woyzcka oziroma več fragmentov, osnutkov, različic igre, ki je zadnja v njegovem nenadno prekinjenem opusu. Rokopis naj bi neposredno po Büchnerjevi smrti izginil. Vsekakor ga njegovi bratje in sestri, ki so leta 1850 objavili Spise iz zapuščine, v knjigo niso vključili. V javnost je prišel po zaslugi avstrijskega pisatelja Karla Emila Franzosa, ki je leta 1875 in 1877 pod naslovom Wozzeck objavil nekaj odlomkov v dunajskem dnevniku Neue Freie Presse, leta 1879 pa je igro vključil v svojo izdajo Büchnerjevih zbranih del. Prva uprizoritev je sledila čez nekaj desetletij, decembra 1913 v Münchnu. Čeprav je bilo igro po nečitljivem in zbledelem rokopisu težko rekonstruirati in čeprav sploh nima končne oblike, velja za eno najvplivnejših del svetovne dramatike. Nastala je kakšnih sto let pred svojim časom in napovedala gledališče dvajsetega stoletja.
Številni gledališki teoretiki in praktiki niso skrivali svoje fascinacije nad delom revolucionarnega mladeniča, ki je napovedal ekspresionizem in odločilno vplival celo na Brechta. Siegfried Melchinger meni, da je Büchner pisal za gledališče, katerega sekularno spremembo je predpostavljal. Živel je v svetu »neznosnih družbenih razmerij«, ki je vpil po revolucionarnih spremembah. Medtem ko je v Dantonovi smrti analiziral razmerje med revolucionarnimi idejami in njihovimi zastopniki v koliziji z dejanskimi potrebami ljudstva, se je v Woyzcku potopil v svet »subjekta«, podložnika in iz njega naredil dramskega »junaka«. Izbral je »najnižje« v človeku, kreaturo, žrtev. Zanj je »izumil« poseben jezik, težko artikuliran, pomešan z jezikom s prižnice, njegov junak je na samem dnu družbene lestvice in vendar je edini, ki v igri zares premišljuje, ki skuša dognati bistvo človeka in njegovega razmerja do drugih v svetu. Büchnerjev bistveni dosežek pa je, da Woyzckovega umora ni družbeno determiniral, ampak ga je postavil na raven Shakespearovega Othella. »Ravno za to gre Büchnerju: da ni oziroma naj ne bi bilo razlike med Othellom in Woyzckom, med 'junakom' in 'kreaturo'; le tam, kjer to ne velja, postane socialna situacija, protinaravna, nečloveška. Woyzeck pravi: ko revnim ljudem pride 'narava' je to hudo, ker nimajo denarja, da bi to spravili v red 'morale'. Tako igra obtožuje in v tem je njena neomejena politična aktualnost.«
Georg Steiner v svojem znamenitem delu Smrt tragedije (1961) občuduje Büchnerjevo zgodnjo dozorelost in slogovno izvirnost, strast in elokventnost: » … vse v njegovem delu je obenem dosežek in eksperiment.« »Woyzeck ni le zgodovinski vir 'ekspresionizma', na nov način zastavlja celoten problem moderne tragedije.« »Kaj bi se zgodilo z gledališčem, ko bi bili že prej sprevideli, kakšna revolucionarna mojstrovina je Woyzeck?« se sprašuje Steiner.
Büchner je namreč za svoje novo pojmovanje tragične oblike našel avtonomen slog in z njim presegel zgodovinski trenutek, prepustil svoje delo prihodnosti in njenim raziskavam. Steiner Woyzcka po morasti silovitosti primerja s Shakespearovim Kraljem Learom. Tudi jezikovno vidi sorodnosti, saj sta oba avtorja sprevidela, da v skrajnem trpljenju um poskuša zrahljati vezi racionalne sintakse. »Woyzckova sposobnost govora niti približno ne dosega globine njegovih muk. To je jedro igre.« »Woyzckova tesnoba se nagnete k površju govora, tam pa je nekako zaustavljena. Le živčni, vreščeči izbruhi se prebijejo skozi. Tako se v črnih sanjah obrne krik v našem grlu. Besede, ki bi nas rešile, ostanejo tik zunaj našega dosega. To je Woyzckova tragedija in drzna misel je bila iz nje narediti govorjeno dramo. Kot bi kdo ustvaril veliko opero na temo gluhosti.«
Volker Klotz v svojem vplivnem delu Odprta in zaprta forma v drami (1960) na primeru Woyzcka široko utemeljuje svojo teorijo o tako imenovani odprti drami. Omenimo samo fragment o izgubljenosti dramskih oseb: »Za osebe odprte drame (…) ni vsezavezujočega svetovnega nazora, ki bi (…) spravil v red reč tega sveta in vzpostavil pravila vedenja. Posamičen primer, posamična reč, posamičen položaj, s katerimi se čuti soočenega Woyzeck, mu ne ponujajo nobenega vpogleda v razmerja občega reda, ki so zadaj. Silovitost narave, nezvestobo Marie, posmehovanje predpostavljenih – vse to Woyzeck izkusi v vsej njihovi preplavljajoči neposrednosti kot nekaj novega in tujega (…) Ker je izoliran v aktualnost, doživlja vse, kot bi bilo prvič.«
Podobno, kot je fascinantna Büchnerjeva pisateljska inovativnost, je fascinantno to, da sta zanjo zaslužna prav njegova občutljivost in občutek za »dokumentarnost«. Navdihovala ga ni le družbena stvarnost njegovega časa, ampak tudi čisto konkretni dogodki. Nov korak v razumevanju igre je prineslo odkritje, da je nastala na podlagi resničnega, v svojem času precej razvpitega sodnomedicinskega primera 41-letnega brivca in vojaka Johanna Christiana Woyzcka, ki je 21. junija 1821 ob 21.30 v Leipzigu zabodel 46-letno vdovo Johanno Christiano Woost, rojeno Otto. Umor se je zgodil pri vhodnih vratih v njeno stanovanje. Z mečem z odlomljenim rezilom jo je sedemkrat zabodel in po dejanju pobegnil. Meč, ki mu je dal pritrditi držalo, je kupil malo pred umorom z namenom, da bi svojo nezvesto prijateljico ustrahoval. Kmalu po dejanju so ga ujeli, ni se upiral in dejanja tudi ni zanikal.
Zdelo se je, da gre za jasen primer umora iz ljubosumja – Othello iz Leipziga so se glasili časopisni naslovi. Soseska je že nekaj časa opazovala naporno razmerje med vojakom in vdovo, polno prepirov in telesnih obračunov. Gospa se je menda družila z vojaki mestne straže in je svojega neurejenega, brezposelnega prijatelja vse bolj zapostavljala in poniževala.
Zdelo se je, da bo sodni postopek enostaven, storilec ni ničesar zanikal ali olepševal. Potem pa so časopisi objavili namige, da je storilec že nekaj časa trpel zaradi »motenj zavesti« in kazal »periodično norost«, skratka ljudem se je občasno zdel neprišteven. Obramba je zahtevala, da sodni izvedenec razišče storilčevo duševno stanje. Dvorni svetnik dr. Clarus, ki se je lotil primera, je potrdil, da je bil storilec v času dejanja popolnoma prišteven in odgovoren, da pa kaže izrazito »moralno posurovelost, otopelost do naravnih čustev ter grobo ravnodušnost do sedanjosti in prihodnosti«. Je pa v petih pogovorih z Woyzckom izvedel tudi, da je bil od tridesetega leta večkrat v stanju »nepremišljenosti« in da mu je večkrat kdo rekel: »Ti si nor, pa tega ne veš«. Izvedenec je ugotovil, da je izučeni lasuljar opravljal vse mogoče poklice, potoval, služil kot strežnik in bolniški negovalec, 12 let služil v različnih vojskah, se potem poskušal zaposliti kot mestni vojak, pa mu zaradi neurejenih papirjev ni uspelo. Zato je postajal čedalje hujši klatež. Enako neurejeno je bilo njegovo čustveno življenje; vsa razmerja so propadla, leta 1810 se je hotel poročiti z gospodično Wienberg, s katero je imel otroka, pa si je premislil. Ko je izvedel, da ima drugega, se je vrnil, jo spet pridobil in spet zapustil. Vdova, ki jo je spoznal leta 1819, je bila podobno nestanovitna, zato je bilo njuno razmerje nasilno in naporno. Vse to ni predstavljalo olajševalnih okoliščin in sodišče je Woyzcka obsodilo na obglavljenje z mečem. Obramba je dvakrat zaprosila, naj se kazen spremeni v dosmrtno ječo, vendar so jo zavrnili.
Še pred zadnjo odločitvijo sodišča pa se je Woyzeck izpovedal duhovniku, da je več let pred svojim dejanjem slišal okrog sebe tuje glasove, ne da bi zaznal kogarkoli, ki bi jih lahko izrekel, in da se mu je nekoč prikazal duh. Duhovnik je o tem poročal sodišču in na Clarusovo prošnjo je bil imenovan še en izvedenec. Datum usmrtitve je bil že določen: 13. november 1822. 5. novembra pa je Woyzckov nekdanji delodajalec pisno naznanil, da je morilec včasih res kazal »zmedo razuma«. Sodišče je ponovno preučilo duhovnikovo poročilo o tem, da je Woyzeck slišal glasove in v sanjah videl skrivna znamenja prostozidarjev, iz česar je sklepal, da ga prostozidarji zasledujejo. Tudi pred umorom je slišal: Zabodi Woostko do smrti!
Izvedenec Clarus gre ponovno k Woyzcku, ta mu pripoveduje o svojem nemiru, negotovosti, kesanju, ker je zapustil mater svojega otroka, o trpljenju v vojski, šikaniranju, o občutku, da so ga izločili in izolirali, ker nič ne zasluži in nič ne predstavlja, o zasmehovanju in poceni sočutju, ki ga je še najbolj prizadelo. Toda očitno problematično duševno stanje Clarusa ne prepriča. Še vedno meni, da v času kaznivega dejanja ni bil zmanjšano prišteven. Nad Woyzckovim življenjem je zgrožen, označi ga kot škodljiv subjekt, ki so ga v takšno stanje pripeljali »nedelavnost, igra, pijančevanje, nezakonito zadovoljevanje seksualnih nagonov in slaba družba.« Prividi, vizije in notranji glasovi pa nastajajo zaradi neurejenega krvnega obtoka, ki je posledica nerednega življenja.
Woyzcka znova obsodijo na smrt in zavrnejo vse prošnje za pomilostitev. 27. avgusta 1824 mu na glavnem trgu v Leipzigu z mečem odsekajo glavo. Ker je bila to prva javna usmrtitev po 30 letih, se je udeleži množica radovednežev. Primer pa s tem še ni bil čisto zaključen. Clarus je leta 1825 objavil svoji izvedenski mnenji v strokovni publikaciji za zdravilstvo, še istega leta mu je odgovoril bavarski zdravnik C. M. Marx, ki je bil prepričan, da je bil Woyzeck v času svojega dejanja neprišteven. Spet se je razvnela polemika, ki pa ni mogla ničesar več spremeniti.
Očitno je, da je Büchner Clarusovo izvedensko mnenje dobro poznal; v svojo igro je podobno kot že prej v Dantonovo smrt, kjer naj bi bila kar šestina igre citatov iz zgodovinskih virov, vgradil avtentične izjave zgodovinskega Woyzcka. Za potrebe igre ga je pomladil in v Marie združil obe njegovi ženski: mater njegovega otroka in vdovo. V grotesknem zdravniku naj bi upodobil svojega profesorja na gießenski univerzi, anatoma in fiziologa Wilbrandta. Vendar so to manj pomembne tehnikalije v primerjavi s tem, kar mu je v resnici uspelo. V Woyzckovi okolici, v karikiranih, grotesknih nadrejenih vojaškozdravniških »znanstvenih« strukturah, je prikazal vso ignoranco, neusmiljeno krutost, moralistično napihnjenost, neumnost in zlaganost družbenih akterjev, ki se izživljajo nad krhkim, zmedenim, izgubljenim, zasmehovanim in ponižanim Woyzckom in povzročajo njegovo nečloveško trpljenje. Njihovo sprevrženo pokroviteljsko sočutje pa je še hujše od njihovega nekaznovanega sadizma.
In vendar se Büchner tukaj ni ustavil. Ni namreč mogoče spregledati, da se igra izteče s femicidom. Woyzeck je eklatanten primer žrtve družbenega delovanja, katerega bistvo je ponižnost in servilnost navzgor in surovost in poniževanje navzdol. Edino, kar Woyzcku na samem dnu družbene lestvice lahko da občutek človečnosti in nekakšne »normalnosti«, je razmerje z Marie in njunim sinkom. Zato se trudi, da bi jima vsaj materialno pomagal, če že svoje ljubezni ne zna in ne more drugače artikulirati. Ko vidi, da je Marie podlegla Tamburmajorjevim čarom, se mu dodatno zamaje svet, strahovi in paranoja se ob spodbujanju okolice samo še razrastejo. Nima ne moči ne argumentov, da bi poskušal spet pridobiti Marie. V svoji nemoči si kupi nož, vendar se z njim ne spravi na zapeljivca Tamburmajorja, pač pa na edino, ki je v tem razmerju (dobesedno) šibkejša od njega. Marie je žrtev nemoči, ki se sprevrže v ultimativno nasilje. Je Woyzeck morilec še lahko »junak z dna«? Vprašanju iz Dantona: Kaj je tisto, kar v nas cipari, laže, krade in mori? Bi lahko dodali: Kaj je tisto v nas, kar pred lastno pogubo potegne v smrt še nekoga, navadno šibkejšega od nas? Vprašanje femicida še po 200 letih ni nič bolj razrešeno. In če se zgodi na družbenem robu, mu še vedno pripisujemo nepremišljeno divjost in animaličnost.
Woyzeck, žrtev in morilec obenem, ni le oseba s socialnega dna, ki je prvič v zgodovini drame postala junak gledališke igre, ki ni komedija, in s katero je Büchner ustvaril »najpopolnejši obrat« v literaturi. V njegovem liku je tudi eden prvih natančnih orisov paranoidne shizofrenije v evropski literaturi.
Vendar pri Büchnerju ni bistvena diagnoza neke »norosti«, na robu katere smo tako ali tako vsi. Psihološka razsežnost igre presega postavljanje diagnoze duševne motnje ter sega širše in globje, ko neverjetno prepričljivo in čutno nazorno prikazuje poskus, kako v kaosu misli, kompleksov, nagonov, občutij izluščiti smisel bivanja, v katerem se praznina in muke človekovega notranjega sveta ves čas prežemajo in prepletajo s psihičnim in fizičnim nasiljem licemerskega okolja, ki mu ni mogoče ubežati. Zdi se, da ima Melchinger prav, ko pravi, da igre ni treba pojasnjevati. Besede se zdijo nemočne in celo nekako deplasirane v primerjavi s tem, kar ob Woyzcku občutimo. Woyzeck je svojevrstna šola sočutja in obenem, prosto po Melchingerju, zmeraj tudi politična igra o človekovem socialnem ponižanju. Igra, ki obtožuje. O tem, da velja »za vse čase« nenazadnje priča tudi to, da je vselej znova privlačna za gledališke (in filmske) ustvarjalce.
Odlomki iz Dantonove smrti so v prevodu Bruna Hartmana, iz Leonca in Lene v prevodu Jožeta Udoviča, iz Lenza in Woyzcka v prevodu Mojce Kranjc, iz Hessenskega glasnika v prevodu Toneta Freliha. Citati iz Smrti tragedije Georga Steinerja so v prevodu Katarine Jerin, iz Zgodovine političnega gledališča Siegfieda Melchingerja in Klotzove Zaprte in odprte forme v drami v prevodu Mojce Kranjc.
Povezava: PDF gledališkega lista