Lutkovno gledališče Ljubljana, 7. 5. 2015

Nekoč, ko nas ni bilo več

Lutkovno gledališče Ljubljana, Lotte Faarup NEKOČ, KO NAS NI BILO VEČ, režija Anja Suša, premiera 7. maj 2015.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Besedilo Lotte Faarup obravnava enega najbolj bolečih trenutkov v otrokovem odraščanju – ločitev staršev. Ta je ne glede na statistiko – ta namreč kaže, da je število ločitev v sodobni družbi v nenehnem porastu – še vedno svojevrstna tabu tema, o kateri se premalo govori, še zlasti z vidika otroka. In prav ta otroški vidik, prikrajšan za načelo površne politične korektnosti ter “objektivno” stališče do novonastale situacije, kar naj bi bila obveznost odraslih, v resnici tudi pomeni največjo vrednost in dramski potencial tega izjemno subtilnega in ganljivega besedila, ki v bralcu prebudi celo vrsto asociacij in zatajevanih čustev.

Brat in sestra, Tomaž in Lina, nas s pomočjo tehnike pripovedovanja popeljeta na potovanje skozi njun svet. To je svet, poln slik, barv, vtisov, radosti in žalosti, ki pa mora za večino tistih, ki živijo zunaj njega, ostati dobro skrita skrivnost. Junaka postavljata občinstvo, ki mu pripovedujeta, v položaj zaveznika, torej v položaj otroka, ki mora nositi težko breme družbenih navad in obveznosti, globoko prikrivajoč svoja avtentična čustva. Pričujoče besedilo v resnici pripoveduje o njunem preživljanju novonastalih družinskih okoliščin. Podobno kot besedilo skuša tudi  predstava obdržati vidik otroka, neobremenjenega z moralno paradigmo odraslih, ki jo narekujejo družbene norme, in sicer tako, da se osredotoči na otroška čustva, ki pa so zelo močna in pogosto tudi povsem zmedena in neartikulirana.

Predstava naj bi po svoje prispevala k družbenemu detabuiziranju ločitve, in sicer tako, da brez zavor spregovori o temi, ki je boleča tako za otroke kot za odrasle, torej v odnosu »iz oči v oči« s tistimi, ki jim je namenjena, ne glede na to, ali so tudi sami imeli podobno izkušnjo ali pa le poznajo koga, ki jo ima. Gledališče za mlade, v katero verjamem, je tisti prostor svobode, v katerem nismo deležni le enega odgovora, poraja pa se nam veliko vprašanj. To je hkrati tudi prostor za tolažbo, saj mlademu občinstvu pomaga, da pri tem, karkoli že preživlja in čuti, ni osamljeno. Prostor, v katerem se oblikujejo bodoči odgovorni državljani, ki bodo nekega dne naredili nekaj velikega in pomembnega za družbo, v kateri živijo. (Anja Suša)

***

Zgodba je nastajala dve leti (od leta 2010 do 2012). Je delno avtobiografska, saj sem jo zasnovala tudi na spominih iz svojega otroštva. Pisanje sem doživljala kot dolgo potovanje in soočanje s spomini, razumevanjem ali nerazumevanjem ter iskanjem odgovorov na različna vprašanja:

Kdo je odgovoren, ko skrb za odrasle prevzamejo otroci?

Kaj se zgodi, kadar so otroci prisiljeni prehitro odrasti?

Kako ločitev staršev vpliva na otrokovo razumevanje ljubezni odraslih?

Kako najbolje svetovati odraščajočemu otroku?

Bolj ko sem se poglabljala v gradivo, več odgovorov se mi je porajalo. A ti odgovori niso nakazovali srečnega konca, temveč sprejemanje življenje takšnega, kakršno je – včasih tudi težko in boleče. A vendar moramo najti moč in živeti naprej. Nekoč, ko nas ni bilo več je tako postala zgodba o dveh otrocih, ki poskušata v kaosu, ki so ga ustvarili starši, vzpostaviti red. Je zgodba, napisana z veliko ljubezni in spoštovanja, o družini, ki ji ni uspelo ostati skupaj. (Lotte Faarup, København, maja 2015)

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/5897 Kb)

LGL

Povezani dogodki

Lutkovno gledališče Ljubljana, 2. 10. 2018
Nova sezona KUL abonmaja
Lutkovno gledališče Ljubljana, 5. 2. 2011
Danes na Bobrih: Kdo je napravil Vidku srajčico
Lutkovno gledališče Ljubljana, 20. 3. 2015
20. marec – svetovni dan gledališča za otroke in mlade