Prva premiera nove sezone pod vodstvom in v režiji novega umetniškega direktorja Drame SNG Maribor Diega de Bree je Gogoljev Revizor, komedija, za katero je Vladimir Nabokov dejal, da je »največja igra, ki je bila kadarkoli napisana v ruskem jeziku in ni bila nikoli kasneje presežena«. Gogoljeve 178 let stare bodice danes pikajo intenzivneje in globlje, mestni veljaki po Sloveniji dnevno poslujejo z »majhnimi grehci« podkupovanja, sprenevedanja, jemanja, laganja, olepševanja, prirejanja podatkov … Zato je de Brea ob najavi nove sezone zapisal, da v središče »postavlja komedijo, satirično in humoreskno. Da bi ostro, duhovito in neprizanesljivo razkrinkala naše bolezni, naše laži in neresnice. Da bi globoki humor, poln otožnosti in žalosti, ozdravil naša življenja in naša srca v tem turobnem času nečastnih duš in nepoštenih glav. Da bi se prav absurdno s smehom in posmehom mogoče lahko ozdravili«.

Komedija je bila v mariborski Drami igrana štirikrat, prvič leta 1922, na repertoar pa se znova vrača po 63 letih.

Življenje Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1809–1852) je bilo izjemno razburkano in polno tragičnih zapletov. Gogolj je izmuzljiv, težko ga spravimo v šolske klasifikacije, še posebej v tisto, da je bil realist. Nabokov pravi, da je bila Gogoljeva muza absurd, filozof Nikolaj Berdjajev pa je o njem zapisal: »Gogolj ni bil realist, niti satirik, kot so to mislili v preteklosti. Bil je fantast, ki ni prikazoval realnih ljudi, ampak elementarne duhove zla, predvsem duha laži, ki je vladal v Rusiji. (...) Gogolj je zelo močno občutil zlo, vendar to občutenje nikakor ni bilo izključno povezano zgolj z družbenim zlom, z ruskim političnim sistemom. To občutenje je bilo globlje.«

Gogolj se ni posvečal ideologijam, politiki, ni se pridruževal revolucionarjem, v iskanju lastnega jaza se je umaknil v verski misticizem in prav zaradi božjih načrtov, ki jih je videl v vsem, kar je naredil, so ga proglasili za blaznega. V Revizorju (1835) se je s smehom boril proti zlu, ki ga pooseblja skorumpirana, lažniva in topoglava malovaška oblast s svojimi uradnički. Zato ni čudo, da se je ob krstni uprizoritvi na avtorja vsul plaz kritik, saj, kako pa bi se smejali, ko pa je »polovica gledalcev takih, ki jemljejo, druga polovica pa tistih, ki dajejo«. Strah pred revizijo lastnih življenj je prevelik, v ogledalih se zrcalijo lepe maske, pod njimi pa … »Ne zmerjaj ogledala, če imaš grd fris.« Duhovita, a neprizanesljiva družbena komedija v ostrem satiričnem tonu secira ničevost in praznino Gogoljeve sedanjosti in jo vehementno preslikava v sodobnost, ki se v teh pogledih ni prav nič spremenila.

Revizor se dogaja v nekem malem mestu, čigar ime resnično ni pomembno, kjer veljaki v strahu pred prihodom napovedanega revizorja iščejo pot, kako ga preslepiti. Korupcija je del njihovega vsakdana, pokvarjenost in izprijenost sta samoumevni, zato se skozi svojo slabo vest odločijo, da revizorja – ko bo prispel – podkupijo. Kakopak da jih le ne ovadi oblastem. Po naključju se Hlestakov, mladi uradnik, znajde v tem mestu, čigar ime je tako nepomembno, in mestni veljaki, prestrašeni, slepi in otrpli v strahu, ga zamenjajo za revizorja in mu v prijazni maniri ponudijo prav vse. Hlestakov kmalu prepozna njihovo zmoto in jih še dodatno obilno izkoristi – ter nato izgine v neznano. In pravi revizor se šele pojavi.

Komedija o oblasti in družbi, ki slovi kot ena največkrat uprizarjanih komedij nasploh, je neizčrpen vir navdiha in zmeraj znova predstavlja izziv ustvarjalcem ter brez zadržkov nastavlja ogledalo družbi.