Drama Lahko bi bilo, ampak ni bi gotovo “lahko bila” napisana izpod peresa starejšega, z življenjskimi izkustvi okuženega dramskega pisca, “ampak ni”. Pod njo se podpisuje mlada Iza Strehar, katere ime se bo nedvomno pojavljalo med vodilnimi slovenskimi dramatiki.
Duhovito in lucidno poigravanje z večnim "do kam", ki ga v umetnosti preizprašujemo v trenutkih, ko se meja med realnim in domišljijo nevarno prekrije, je gonilo te zgodbe.
Kdo je umetnik? Kreator pravkar rojene vsebine ali medij, skozi katerega spregovori nekdo drug? Zgolj radoveden človek, ki ga zanima onstran, ali čudak, ki shizofreno tava po svetu? Zelo pogosto vprašanje, ki nam ga zastavljajo novinarji, je, ali igralec vlogo po predstavi pusti v gledališču ali jo odnese s seboj domov. Morda bi se bilo zanimivo vprašati obratno: ali vloga igralca zapusti ob poklonu ali pa nas demonsko spremlja še naprej. Kdo je močnejši? Tisti, ki igra, ali tisti, ki je igran? Kdo vztrajnejši? Predvsem pa, kdo o tem odloča? Ali sem jaz lahko le jaz, če skozme potuje toliko različnih osebnosti? Koliko mene vzamejo vsi ti liki, ki jim dovolim vstop v svoj prostor in čas? Ali sploh obstajam, če jih ni? Sem sploh kdaj zares sama? Kdo sem? Sploh sem? ...
Vse to mi je kot igralki in bralki begalo glavo ob branju Izine drame in razmišljala sem, kako jo uprizoriti kot gledališko predstavo ali celo kot film. Vsekakor bi bilo zanimivo.
Ob teh psihofilozofskih vprašanjih pa sem se obenem tudi neizmerno zabavala. Samoironija, nežni cinizem, kotaljenje situacij ob večnem godrnjanju generacije, okužene z depresivnim pogledom na svet, pobegi v različne odvisnosti, ki nas zasvojijo in drugačijo, vse to odraža današnji čas, v katerem se iščemo in velikokrat tudi ne najdemo.
Toplo priporočam v branje in se veselim Izinih novih podvigov.
Povezava: Lahko bi bilo, ampak ni