Simona Semenič: 5fantkov.si
5fantkov.si je igra o otrocih, pisana za odrasle. V njej spremljamo pet fantkov – Blaža, Jurija, Denisa, Vida in Krištofa – pri vsakdanjem druženju in igri, v kateri pa v resnici kot skozi popačeno lečo ugledamo gledališče odraslih, ki se ga igra »zares«. Zdi se, da otroci, za katere skoraj refleksno vedno predpostavljamo določeno nedolžnost in iskrenost (v smislu pristnosti, neponarejenosti), predstavljajo idealno gledališko sredstvo za uprizarjanje sodobne družbe z epsko distanco.
Strukturno lahko v besedilu izluščimo štiri »igre«, ki so v vzročnem smislu med seboj sicer le ohlapno povezane, vseeno pa je zaznati določeno stopnjevanje k skrajnosti. Najprej je tu igra superherojev JLA (Justice League of America), sorodna univerzalni družini otroških iger v slogu »dobri in slabi«, kot so bili to včasih kavboji in Indijanci ali pa partizani in Nemci. Ta igra vzpostavi prej omenjeno otroško nedolžnost, saj podpira ukoreninjene predstave, da otroci živijo v svojem svetu, ki je svet igre, neomadeževan z moralno mlačnostjo sveta odraslih. JLA za pet fantkov, odraščajočih v globalni kulturi (kajpak zaznamovani z ameriškim kulturnim imperializmom), ne more več imeti nobene konotacije z jugoslovansko armado, ampak le s televizijskimi in računalniškimi junaki. Če to začetno idilo morda najeda le nenehna uporaba »odraslega« besednjaka, pa epski, socialno kritični značaj dokončno stopi v ospredje že z drugo igro.
Fantki si razdelijo vloge v disfunkcionalni družini in odigrajo zvesto reprodukcijo odnosov med njenimi člani (nasilni mož, njegova podrejena žena …). Na tej točki je seveda že očitno, da so najbolj priljubljene vloge med fantki vloge moči, vloge »tistega, ki mlati«, za katere se nenehno prerekajo, čeprav so tudi v vlogah žrtve zelo dosledni in predani – verjetno zato, ker vejo, da bodo v naslednji igri spet zamenjali vloge, kar pa nas ob izkušnjah s podobnimi vzorci iz dejanskega življenja lahko dela le še toliko bolj nemirne. V tretji igri so predmet obračunavanja pedri, tematizira se družbeno nestrpnost do drugačnosti. Neonacisti lahko prebutajo pedre, ker so pedri, policija pa bo stala ob strani, »ker policaji pa to ja niso«. Ponovno se srečamo z logiko, ki je boleče preprosta, vendar je, kakor je paradoksalna, (pre)pogosto za množice odraslih samoumevna. V četrti igri si naši fantki, tik preden jih zvonec pokliče na večerjo, morda sami že malo naveličani in zdolgočaseni, prizadevajo pobiti čim več harekrišnovcev, ker so »pičkice«, in s tem skrajnim nasiljem »v igri« vržejo ironično luč na samooklicano mirovno misijo zahodnega sveta, ki je že daleč preveč otopel, da bi mu mir lahko pomenil še kakšno resno vrednoto.
Poleg epskosti vsebinskega izhodišča pa je besedilo epsko že v oblikovnem principu. Podnaslov nam sporoča, da je to »igra za pet igralk s prologom in epilogom«, kar se zdi vsekakor upoštevanja vredna avtorska opomba. V skladu z Brechtovo zahtevo, naj igralec predstavlja svojo vlogo, namesto da se popolnoma vživlja v lik, je v tem primeru določen odnos med igralko in njeno vlogo že vpisan v besedilo, poteka pa kar na dveh ravneh: odrasel, ki igra otroka, in ženska, ki igra moškega.
Mimogrede tako naletimo še na neko drugo razsežnost besedila, povezano z uprizarjanjem spola. Vidimo, da ne gre samo za otroško igro, temveč za fantovsko igro – dekleta se pač igrajo drugače. In pomenljivo je, da je ravno moški dispozitiv prednostno izbran kot izhodišče za širšo družbeno kritiko, saj se ravno nasilje ter boj za moč in avtoriteto prepoznavajo kot tipično moške lastnosti, s katerimi ob zatiranju ženskega principa pomembno pripomorejo k družbenemu neravnotežju, hkrati pa verjetno (kot vedno) tudi za posredno kritiko žensk, ki s svojo pasivnostjo take razmere dopuščajo.
Onkraj vulgarno feministične razlage pa se morda odpira prostor tudi za neko precej subtilnejšo kritiko sistema ali še konkretneje – sistema v tranziciji, ki svojim mladim pravzaprav ne more ponuditi nobene orientacije, ker je bila prodana za vero v lepšo prihodnost, le da medtem ko se srednja generacija ukvarja z mikromenedžmentom svojega standarda in kolektivnim emancipatornim senom o osamosvojitvi v delu (»in progress«), najmlajši vstopajo že na končno postajo našega napredka, v statičen svet, kjer bodo vredni toliko, kot si bodo s svojo močjo, s svojim uspehom izborili (od drugih). Vstopajo v tempirano, k učinkovitosti usmerjeno kulturo, ki od njih zahteva rezultat, ne mnenja. V tem jih starejše generacije, ki še v svojem življenju le s težavo dohajajo nov čas, prepuščajo bolj ali manj samim sebi. Tako se naposled zdi tudi razumljivo in povsem ustrezno, da so liki dobili imena po mučencih, kajti končne žrtve so in bodo predvsem oni: naši fantki in deklice.
(Analiza je bila objavljena v festivalskem biltenu Dramosled - "Grumovi nominiranci 2009", 39. Teden slovenske drame, Kranj.)
- Povezave: