Besedilo za radijsko igro Najrajši bi se fentala je začelo nastajati leta 2020 pri predmetu Dramske oblike in formati pod mentorstvom Žanine Mirčevske in Eve Mahkovic na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Ko se prav vse zazdi nesmiselno

Skozi radijsko igro spremljamo mlado žensko Rino (Gaja Filač), ki bi najraje končala svoje življenje – ne le to, dejansko ga hoče končati. Oddalji in izolira se od vseh in vsega, svet in svoje bivanje dojema kot nesmiselno.

Argumenti za njeno odločitev so številni, predvsem pa sebe vidi kot še eno od žrtev brezperspektivne družbe, v kateri nikomur ni mar za prihodnost in za drugega, kjer vladata pritlehnost in sebičnost, kar povzema vse bolj skrb vzbujajoč status generacije mladostnikov, ki so v boju za svoje mesto v svetu, iskanju smisla in svoje identitete na to še posebej občutljivi, so zapisali ustvarjalci radijske igre.

Rinina starša (Nina Valič in Uroš Fürst) sta ločena in ne komunicirata med sabo, umira in umre še babica oziroma bica (Marijana Brecelj), s katero sta imeli še najpristnejši stik. Vendarle pa starša stopita skupaj v skrbi za hčerko, ki je brez odziva že predolgo zaklenjena v svoji sobi … Rina ima skozi dogajanje opravka tudi z nekdanjim ljubimcem Otom (Urban Kuntarič).

Radijsko igro je po besedilu Jake Smerkolja Simonetija režirala Špela Kravogel, za dramaturgijo je poskrbela Vilma Štritof. Tonska mojstra sta bila Matjaž Miklič in Urban Gruden, glasbena oblikovalka pa Darja Hlavka Godina.

Nezmožnost spoprijemanja s propadom sveta

Smerkolj Simoneti je o nastanku svojega prvenca dejal, da se je "med pisanjem za različne oblike dramskih besedil 'rodil' lik Rine, mladega dekleta, ki se, nezmožna spoprijemanja s propadom sveta, odloči za smrt. Osnovni motiv, iz katerega se je razrasla zgodba, je bila dokumentarna oddaja o človekovem uničenju planeta, kot jo v besedilu opisuje babica. Verjamem, da je neizbežnost ekološke katastrofe trenutno eno izmed tistih vrelišč, okoli katerih se srečujemo vsi, zato se tudi kaže kot zelo močna gledališka vsebina. Sam je ne jemljem v dokumentarnem ali aktivističnem smislu, temveč kot določujočo okoliščino, izvor konflikta ali trka stališč, ki povzroči dramsko dogajanje in spremembe med posameznimi liki, kakor tudi v njih samih."

Avtor besedila je dodal še, da bi lahko dejali, da gre za "družinsko dramo, saj se v njej srečamo s tremi generacijami žensk iste družine, ki so vsaka po svoje nosilke te zgodbe. Vsaka se spoprijema s svojimi stiskami, nad vsemi pa bedi ta nesrečni konec, ki se mu očitno neizbežno bližamo."

"Kot bi jo Jaka napisal zame"

Režiserka Špela Kravogel je besedilo dojela zelo osebno: "To besedilo, ta zgodba … kot bi jo Jaka napisal zame. Neskončno uživam, kadar se lahko tako poistovetim, povežem, začutim, ko ustvarjam. In prav to se je zgodilo že pred snemanjem, potem pa je le še raslo. In zdi se mi, da smo z meni ljubo ekipo in s krasnimi igralci ustvarili eno izmed mojih srčnejših radijskih iger."

Zreduciranost življenja na boj za obstoj

Igralka Gaja Filač je o liku Rine dejala, da je "odločena, da se bo ubila. S svojo umrlo babico odkriva introspekcijo, samorefleksijo mlajše generacije, ki se je rodila v svet, za katerega se zdi, da mu vladajo odsotnost, plitki in destruktivni odnosi, nenehno brzenje naprej, življenje drug mimo drugega, ki se mu pravzaprav več ne reče življenje, ampak obstajanje. Življenje se je zreduciralo na boj za obstoj. Govorimo o svetu, kjer živi vsak zase, v katerem je ogromno besed, vsebina pa je izgubljena, pozabljena, v tretjem planu. V katerem vidimo, slišimo, gledamo bolečino vse naokoli sebe, ampak smo na njo postali imuni in nas posledično več ne briga. Govorimo o trenutku, ko se ti idilična predstava o življenju, ki jo gojiš kot otrok, razblini. Svet v katerem je 'Kako si?' postal mimobežna fraza, nikogar pa pravzaprav ne zanima odgovor na to vprašanje. In kaj se zgodi, če izstopiš iz tega mehanizma? Če nehaš sodelovati?"

Po igralkinih besedah "Rina čuti, da je zanjo možnost le ena. Njen kontrapunkt je Oto, njen nekdanji ljubimec, ki upanje najde v nežnosti, ljubezni in človeškosti v pravem pomenu besede, ki postanejo znak njegovega upora in premagovanja vsakodnevnega nesmisla."